V prvem primeru smo lahko mirni, ker uničenje v prihodnosti pomeni, da vsaj to, da danes živimo resnično življenje. Izhodišče drugega primera je prepričanost, da se človeštvo v prihodnosti sploh ne bo zanimalo za prefinjene simulacije, ki lahko bodo celo prepovedane. Obe možnosti sta pravzaprav dokaj neverjetni, ker je bila doslej prefinjenost še dodatno privlačna, prepovedi pa v resnici niso nikoli ustavile razvoja. Če pa ne bomo uničeni in se ne zgodi, da nam bodo simulacije nezanimive oziroma prepovedane, ostane tretja možnost: da bo, torej, človeštvo posnemalo življenje in ustvarjalo simulirana vesolja, v katerih bo živelo svoja drugačna, lepša, izzivalnejša ali kakršnakoli nova življenja. Možnost ali celo neizogibnost simulacij življenja ima tudi »povračilni« smisel, ker ogromno povečuje verjetnost, da one že delujejo - torej, da smo tudi mi sami že del simulacije življenja. Seveda je možno tudi to, da še vedno živimo v resničnem, »predsimulacijskem« svetu - ki ga Bostrom imenuje »izvirna zgodovina« (original history) - ampak je še bolj verjetno, da je z njim že končano. Možnost resničnega življenja je samo ena, možnosti simulacij pa je neskončno. Lahko je teoretično dokazati, da je verjetnost natančno takšne simulacije kot je naše »življenje« precej večja kot možnost prav takšne resničnosti. »Možnost, da živimo v simulaciji je nesporna,« trdi Bostrom.