Prvi, ki je teoretično dokazal, da je z različnimi nakloni površine mogoče narediti objekt, ki bo za radarje slabo opazen, je bil Rus. Prof. Pjotr Ufimcev je leta 1966 v knjižni obliki javno objavil znanstveno študijo o tem. Za to je v Sovjetski zvezi dobil najvišjo državno nagrado. Toda to je bilo žal tudi vse. Ruska politika, ki je vodila in odločala o vojaških projektih, se ni zavedala pomena njegove študije. Nakar je po naključju prišla v roke Denysu Overholserju, glavnemu matematiku v že omenjenem skunk-worksu, oddelku pri Lockheedu, kjer so se ukvarjali s tajnimi projekti. Overholser je sodeloval z glavnim konstruktorjem omenjenega črnega projekta Benom Richom. In na podlagi enačb Pjotra Ufimceva je izdelal računalniški program ECHO-1, ki je simuliral obliko letala. Potem ko so izdelali prvi prototip z imenom have-blue, se je izkazalo, da ga radarji res le s težavo ali sploh ne zaznajo, ker je imel radarski odboj le 0,025 kvadratnega metra. To je recimo površina srednje velike ptice, na primer galeba. Morda za primerjavo: radarski odboj strateškega bombnika B-52 je 100 kvadratnih metrov.