In za konec še ideja Mojiba Latifa s kielskega Leibnizovega inštituta za morjeslovje, ki je v Die Weltu pred kratkim zatrjeval, da so vsi tovrstni poskusi preprečevanja segrevanja ozračja odveč in preveč nevarni, ker nihče ne more predvideti stranskih učinkov. Po njegovem se je treba problema lotiti pri koreninah, z odpravljanjem vzrokov, ne pa s preprečevanjem posledic. Ogreva se za utekočinjanje odvečnega ogljikovega dioksida, ki povzroča učinek tople grede (na primer kar pri termoelektrarnah, ki so največje onesnaževalke), in njegovo pošiljanje po plinovodih globoko v Zemljino notranjost. Da bi dokazali izvedljivost postopka, znanstveniki iz potsdamskega raziskovalnega središča že vrtajo 800 metrov globoko vrtino do poroznega peska, kjer naj bi skladiščili plin. Sredi junija naj bi ga vsak dan poslali v to skladišče do sto ton, potem pa zaprli vrtino. Poznejše raziskave bodo pokazale, ali bo ogljikov dioksid resnično ostal tam. Podobna ameriška izkušnja, ko so s plinom skušali napolniti izpraznjeno nahajališče nafte, je bila namreč katastrofalna. Zaradi plina, pritiskov in kemičnih reakcij s kamninami je v globini začela nastajati ogljikovodikova kislina, ki je razžrla cisterno, cevi in celo pokrov, tako da je teoretično dobro zamisel – kar se ne zgodi tako poredko –, hitro pokopala praksa. Tudi zaradi takih izkušenj bi se bilo nevarnega segrevanja ozračja nemara pametno lotiti še nekoliko globlje in še bolj pri koreninah, kakor predlaga Latif. Na primer pri dolgoročno zastavljenem zmanjševanju marsikdaj popolnoma nepotrebnih izpustov, za kar svet ta trenutek verjetno še ne bi potreboval nepredvidljivih vesoljskih eksperimentov in izjemno drage tehnologije.