Bojana Gorenca je likovna javnost spoznala kot resnega raziskovalca slikarskega medija in kot umetnika, ki do današnje usode slikarstva ni brezbrižen, pa tudi kot teoretično dobro podkovanega in metjejsko zavidljivo osveščenega slikarja, ki je svoje razstave suvereno postavil v dialog z zakoreninjenimi predsodki o sliki kot golem zrcalu sveta. V tokratni malogalerijski postavitvi so vse te lastnosti Gorenčevega ustvarjanja še bolj izvedene in zgoščene v mojstrski gesti zrelega umetnika, zato je mogoče to programsko potezo Moderne galerije razumeti kot dodatno priznanje stroke umetnikovemu vztrajnemu ikonoborstvu. In če bi tej problemsko brezhibno zamišljeni razstavi lahko karkoli očitali, bi bil to po mnenju podpisanega njen konceptualni asketizem. Za omenjenim poetičnim kondenzatom Gorenec nedvomno skriva tudi strastno ljubezen do samega slikanja in zdi se mi naravnost krivično, da je storil vse, da bi jo pred gledalci zamolčal oziroma skril. Le čemu, ko pa so vsi današnji heroji slike njeno večkratno "umiranje" naredili za brezpredmetno prav z neprikrito in neomajno vero v njeno večno življenje.