Za slabo situacijo, v kateri se znajdejo, pa so včasih krivi avtorji sami. Zakon o avtorskih pravicah jim je pravzaprav pisan na kožo: prazna mesta v pogodbi (tj. stvari, ki niso izrecno določene) navadno tolmači v korist avtorja. Teoretično bi morale torej založbe biti tiste, ki bi jim šlo za čim bolj natančno napisano pogodbo. Ker pa v praksi le ni vedno tako, mora biti avtor vendarle pozoren na nekatere stvari. Predvsem pri manjših založbah je dobro v pogodbi definirati naslednje: kaj se zgodi v primeru stečaja, kaj storiti v primeru neplačljivosti in kako vrniti avtorske pravice. To se mora zgoditi še pred tiskom ali celo izidom knjige; takrat se navadno dogovori še za višino honorarja, običajno se 50 odstotkov honorarja izplača ob predaji diskete ali rokopisa založniku, druga polovica pa ob izdaji knjige. Druga možnost je, da se avtorju sprva izplača akontacija (običajno manjša), nato pa še odstotki od prodaje. S tem je avtor pri svojem zaslužku seveda vezan na uspešnost svojega dela, vendar mora svoje storiti tudi založba; ko se ta odloči, da bo izdala neko delo, s tem nase prevzame odgovornost, da bo to storila v primerni obliki in s spremljajočo promocijo. Posebno poglavje zakona govori prav o založniški pogodbi; zakon torej daje možnosti zaščite, ki pa jih je treba poznati in tudi znati uveljaviti.