Vladimir Rukavina, idejni oče in organizator Festivala Lent ter direktor Narodnega doma Maribor, pravi, da Maribor označujejo predvsem dobra, nekoliko posebna geografska lega in njegovi prebivalci. »V Mariboru se srečuje alpski svet z vinogradi, mesto ima reko, ki pomeni življenje, ima jezero in predvsem ima izjemno tople, prijazne in temperamentne ljudi. Pozna se, da je po prvi svetovni vojni prišlo do velike migracije Primorcev na ta konec, in mislim, da je prav fuzija primorskega s štajerskim temperamentom dala ta konglomerat prijaznih in gostoljubnih prebivalcev, ljudi s posebno energijo, kar se navsezadnje vsako leto vidi na Festivalu Lent. V času tranzicije je Maribor seveda utrpel marsikaj, saj so šli pod vodo številni industrijski giganti, kar je ljudi prisililo v iskanje novih možnosti in niš. Trdim, da je ena izmed niš, ki so zanimive za Maribor, turizem, povezan s kulturo in športom. Maribor ima naravne danosti in prednost velike diaspore, s katero se nam, ki smo v mestu ostali, doslej sicer ni uspelo povezati, a če bi se ta povezava okrepila, bi morda lahko še bolje izkoristili naravne danosti, ki še zdaleč niso izrabljene,« je prepričan šef Lenta, ki ga v Mariboru kličejo kar Gogo. Nato se Rukavina obrne k spiritualizmu in spomni na Zlato Vokač, mariborsko pisateljico, ki je mestu pripisala slabo karmo, ker je pred več kot 500 leti izgnalo Jude. V Mariboru so se Judje naselili v drugi polovici 13. stoletja in se nastanili znotraj mestnega obzidja v posebni četrti. Marca 1496 pa je cesar Maksimiljan izdal ukaz, da morajo Judje zapustiti Štajersko. Kot razlog je navedel onečaščenje hostij, ritualne umore krščanskih otrok ter oderuštvo in goljufije v zvezi s posojili. Mariborski Judje so se izselili večinoma na Dunaj, v Trst in na južno Ogrsko, od tod pa so se kasneje razselili v Italijo, na Češko in Poljsko. Njihov izgon pa mestu ni prinesel le slabe karme, kot v svoji knjigi Marpurgi namiguje Zlata Vokač, pač pa je tudi oslabil gospodarsko moč mesta, ki so ga po izgonu judovske skupnosti prizadeli še številni požari, med njimi tisti iz leta 1513, ki je skoraj upepelil mesto, in pet epidemij kuge. Odrešitev za mesto je prineslo šele leto 1846, ko je v Maribor pripeljala južna železnica.