Maribor je na trenutke »fejst nor«, lahko je celo zamerljiv in politično nestabilen, a ga preprosto moraš imeti rad zaradi ljudi, ki to mesto na Dravi napolnijo s toliko energije in toplote, da vse drugo potone v senco, tudi urbanistična stihija, ki je mesto v zadnjih 20 letih pripeljala na rob sprejemljivega, ko so najstarejši predeli mesta postali poligon arhitekturnega kiča. Tako kot je mesto poligon neverjetnega političnega spreobračanja. Nekoč zakoreninjeno rdeče mesto je na zadnjih predsedniških volitvah v prvem krogu podprlo Zmaga Jelinčiča, ki je dobil celo več odstotkov kot kasnejši zmagovalec Danilo Türk, na lokalnih volitvah pa volilo bolj desno kot levo. V Mariboru ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Vladimir Rukavina, idejni oče in organizator Festivala Lent ter direktor Narodnega doma Maribor, pravi, da Maribor označujejo predvsem dobra, nekoliko posebna geografska lega in njegovi prebivalci. »V Mariboru se srečuje alpski svet z vinogradi, mesto ima reko, ki pomeni življenje, ima jezero in predvsem ima izjemno tople, prijazne in temperamentne ljudi. Pozna se, da je po prvi svetovni vojni prišlo do velike migracije Primorcev na ta konec, in mislim, da je prav fuzija primorskega s štajerskim temperamentom dala ta konglomerat prijaznih in gostoljubnih prebivalcev, ljudi s posebno energijo, kar se navsezadnje vsako leto vidi na Festivalu Lent. V času tranzicije je Maribor seveda utrpel marsikaj, saj so šli pod vodo številni industrijski giganti, kar je ljudi prisililo v iskanje novih možnosti in niš. Trdim, da je ena izmed niš, ki so zanimive za Maribor, turizem, povezan s kulturo in športom. Maribor ima naravne danosti in prednost velike diaspore, s katero se nam, ki smo v mestu ostali, doslej sicer ni uspelo povezati, a če bi se ta povezava okrepila, bi morda lahko še bolje izkoristili naravne danosti, ki še zdaleč niso izrabljene,« je prepričan šef Lenta, ki ga v Mariboru kličejo kar Gogo. Nato se Rukavina obrne k spiritualizmu in spomni na Zlato Vokač, mariborsko pisateljico, ki je mestu pripisala slabo karmo, ker je pred več kot 500 leti izgnalo Jude. V Mariboru so se Judje naselili v drugi polovici 13. stoletja in se nastanili znotraj mestnega obzidja v posebni četrti. Marca 1496 pa je cesar Maksimiljan izdal ukaz, da morajo Judje zapustiti Štajersko. Kot razlog je navedel onečaščenje hostij, ritualne umore krščanskih otrok ter oderuštvo in goljufije v zvezi s posojili. Mariborski Judje so se izselili večinoma na Dunaj, v Trst in na južno Ogrsko, od tod pa so se kasneje razselili v Italijo, na Češko in Poljsko. Njihov izgon pa mestu ni prinesel le slabe karme, kot v svoji knjigi Marpurgi namiguje Zlata Vokač, pač pa je tudi oslabil gospodarsko moč mesta, ki so ga po izgonu judovske skupnosti prizadeli še številni požari, med njimi tisti iz leta 1513, ki je skoraj upepelil mesto, in pet epidemij kuge. Odrešitev za mesto je prineslo šele leto 1846, ko je v Maribor pripeljala južna železnica.Čas za moralno očiščenje»Vem, da se sliši nekoliko čudaško, toda prišel je čas, ko je treba narediti neko moralno očiščenje, se pokesati za grehe izpred več kot 500 let, saj je naravnost neverjetno, da Mariboru še ni uspelo izkoristiti vseh naravnih in drugih danosti. Moje osebno mnenje je, da se mu to ponuja s kandidaturo za bodočo evropsko prestolnico kulture. Pomen tega naslova je ogromen, vsaj tolikšen, kot je bil prihod južne železnice v Maribor, ki bi navsezadnje lahko šla tudi skozi Ptuj in bi bil Ptuj danes neprimerno večje mesto. To so stvari, ki lahko prinesejo tektonske premike,« pravi Rukavina, ki v košaro tektonskih premikov vrže še prenos sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, kar je leta 1859 storil škof Anton Martin Slomšek. Z bogoslovjem je namreč Maribor dobil tudi prvo visoko šolo. In Maister. Seveda Rudolf Maister, general, ki je največkrat na ustnicah pravih štajerskih rodoljubov, ne samo zato, ker je Maribor ohranil v mejah takratne Jugoslavije, pač pa zaradi ponosa, uporništva in trmoglavosti, ki je tako lastna Mariborčanom. Prav Maister je tudi eklatanten primer, kako Maribor nikoli v zgodovini svojih velikanov ni izbiral po »kraju izdajanja rojstnega lista«, pač pa po njihovih dejanjih in pečatu, ki so ga pustili mestu. V ta okvir sodita tako Štukelj kot Anton Martin Slomšek.»Zakaj je evropska prestolnica kulture tako pomembna: ker prinaša neslutene možnosti razvoja in lahko Maribor postavi na zemljevid ob bok Zagrebu, Trstu in njegovemu lokalnemu tekmecu Gradcu. Zaradi tega bi lahko navsezadnje cesto proti Zagrebu, ki jo strašansko potrebujemo, dobili kakšno leto prej. In če bomo pametni, bomo to znali narediti. Nenazadnje je to izjemna priložnost, da načrpamo kar nekaj evropskih sredstev in, hudiča, če ne bomo izrabili te možnosti, res ne vem, kakšna priložnost še mora priti, da jo bomo znali zgrabiti,« se ob pomisli na izgubljene priložnosti iz preteklosti nekoliko razburi motor mariborske festivalske scene. Nato se spomni kandidature za univerziado leta 2013, ki bi mestu prav tako prinesla prepoznavnost, oboje pa bo mogoče samo z nacionalnim konsenzom. Medklic: prejšnji teden so predstavniki koordinacijske skupine kandidaturo prestolnice kulture predstavili v Bruslju in bili pri tem – po mnenju neposrednih udeležencev – izredno uspešni.Maribor po mnenju Ramiza Derlića, vodje dejavnosti kluba Mladinski center Pekarna, ni tako naklonjen mladim in alternativni kulturi, kot bi želeli prikazati nekateri. Navsezadnje se Mariboru še kako pozna pomanjkanje družboslovnih smeri študija in velik poudarek na tehničnih smereh. Mladi družboslovci so tako leta zapuščali mesto, vanj pa so prihajali študenti predvsem iz krajev okoli Maribora in Koroške, in morda je tudi to razlog, da je kulturna vzgoja mladih potekala in še poteka predvsem na ravni komercialnih vsebin. »Ljudje v Mariboru si naziva prestolnica kulture niti ne zaslužijo, po drugi stani pa je, če bo pomagal prevzgojiti mlade konzumente kulture v bolj zahtevne, seveda dobrodošel,« pravi Derlić, ki je kritičen tudi do Festivala Lent, saj naj bi se ta spremenil v »veselo jesen«, prireditev, ki je mariborsko nabrežje polnila v sedemdesetih in osemdesetih letih s profano kulturo in lunaparkom. Zadolževanje zanamcev je sprejemljivoA Rukavina je velikopotezen – za Mariborčana morda celo neznačilno velikopotezen. »V Mariboru potrebujemo tudi novo koncertno dvorano, in to ne kakšne majhne dvorane, pač pa veliko dvorano, ki mora postati prepoznavna veduta Maribora, predvsem pa moramo čim bolj vzgajati mladino, torej potencialno občinstvo prireditev. Prepričan sem, da smo dolžni naše otroke in vnuke zadolžiti, jim zgraditi obvoznice, avtoceste, skratka infrastrukturo, da bodo lahko lepše živeli. Seveda bodo oni plačevali te račune, ampak mi moramo biti dovolj pogumni in širokopotezni, da jim bomo zapustili mesto, v katerem bo lepo živeti. Poglejte, Ljubljana ima nekaj tisoč dnevnih migracij, pri tem pa sem pred leti v neki raziskavi zasledil, da 65 odstotkov Ljubljančanov še nikoli ni bilo v Mariboru. Zakaj? Ker mislijo, da na koncu avtoceste ni nič, kar bi bilo vredno obiskati.« Žalostno, a resnično; tudi festival Lent jih pritegne zelo malo. Tudi neusmiljena statistika kaže, da je Maribor mesto, ki ima negativni selitveni trend – skupni prirast prebivalcev s selitvami je negativen že nekaj zadnjih let, prav tako naravni prirast, ki kaže, da število umrlih precej prekaša število živorojenih otrok. »Edino, kar nam je kolikor toliko ohranjalo demografsko sliko pri življenju, so bili Romi. Maribor je, vsaj tako mislim, največje romsko mesto v Sloveniji, večje od celotnega Prekmurja in celotne Dolenjske. To izvira iz časov Milke Planinc, ki je uvedla znamenite depozite za prehod meje in omejitev uvoza kave. Romi so prišli v polnih kombijih in nato služili s prodajo v Avstriji kupljene kave, prihajali pa so v številu, ki ga je težko opisati. In če je iz vsakega kombija pri nas ostal samo eden, je to dovolj za njihovo sedanje število,« predstavlja drugačen obraz Maribora Srečko Niedorfer, nekdanji urednik Totega lista, satirične priloge časnika Večer.Pesimisti bi lahko na podlagi številk pomislili, da mesto počasi umira, a če je sklepati po zgodovini, se bo trend ne le obrnil, pač pa tudi okrepil mestno identiteto. Zoran Predin, mariborska ikona v diaspori, je nekoč dejal, da je imel Maribor to nesrečo, da je po drugi svetovni vojni iz mesta izginilo skoraj vse meščanstvo, vakuum pa je v mesto potegnil druge sorte ljudi, ki mesta niso več razumeli. Zgodovinska dejstva mu seveda pritrjujejo: Maribor je imel še v začetku prejšnjega stoletja 22.000 prebivalcev, od tega je bilo 20.000 Nemcev, ki so se že po aneksiji Štajerske po prvi svetovni vojni prvič množično izselili, po drugi vojni pa skoraj v celoti. A to še ne pomeni, da je meščanstvo izginilo. »Sam razumem očitke o provincialnosti tega mesta, a pravim, da je lahko malomeščanstvo in provincialnost geografski pojem ali pa stanje duha. Maribor je morda geografsko res provinca, po stanju duha pa nikakor. Seveda smo morali zaradi izselitve starega meščanstva zgraditi neke nove institucije, mesto pomeščaniti, a s priselitvami smo dobili vsaj zdrave ljudi, ki so tukaj končali šole, se izobrazili; navsezadnje je Maribor univerzitetno mesto, in tudi to mu daje pečat,« pravi Rukavina. Tudi drugi veliki eksodus mladih Mariborčanov je mestu povzročil nekaj škode: po gospodarskem krahu v začetku 90. let se je Maribor začel počasi pobirati, vendar so se nova delovna mesta odpirala predvsem v tehničnih strokah, medtem ko se študenti humanističnih ved po koncu študija v Ljubljani niso imeli kam vrniti. Za razjasnitev: Predin je sicer znan kot kritik Maribora, predvsem stanja duha v tem mestu, a mu to njegovo »kritiko iz daljave« nekateri kar malo zamerijo. Niedorfer mu tako zameri, da je Predin Maribor preimenoval v Esmeraldo, ker so pred leti tako toplo sprejeli »kraljico ljudskih src« Leticio Calderon in tako na neki način pokazali svoj »doseg«. »Ne vem, zakaj bi moral prav Maribor prevzeti primat tega kmetavzarstva, ki nam ga obeša Predin, saj so Esmeraldo tudi drugod sprejeli z isto toplosrčnostjo,« se razburi Niedorfer med prižiganjem obvezne cigarete. Pa mu ne zameri za dolgo. Navsezadnje sta že dolgo prijatelja, medtem ko je zamera do »konvertitov«, ki so Maribor zapustili in ga zdaj, v času oživljanja iz skoraj klinične smrti, iz daljave podcenjevalno pogledujejo, večna. Na pogorišču vzniknil avtobusar»Maribor se je pobral, saj je na pogorišču Tovarne avtomobilov Maribor, starega Tama, nastalo več kot 200 podjetij, ki dajejo zaposlitev več kot 3000 ljudem. In ne gre le za podjetja, ki bi životarila, v Tovarni vozil Maribor delajo med drugim avtobuse za letališča in pokrivajo 75 odstotkov svetovnega trga, Cimos dela najboljše menjalnike za 700-konjske motorje... Sicer pa Maribor postaja iz dneva v dan bolj pomembno trgovsko središče, ne le severovzhodne Slovenije, pač pa srednje Evrope,« se ob pogovoru o prihodnosti in perspektivah štajerske prestolnice razvname mariborski župan Franc Kangler in stopi do table, da bi mi kot šolarčku narisal razvojne osi, transportne poti, peti in deseti koridor in kar je še črt za ponazoritev prometnih poti skozi Maribor in okoli njega. Maribor ima v prometnem smislu res srečo: sem se stekajo poti tako z vzhoda, iz Rusije, kot preko Šentilja z zahoda, ima letališče, ki ga bodo s podaljšanjem steze za 800 metrov uredili za sprejem tovornih letal, okoli njega pa bo na 240 hektarjih zrasel kopenski logistični center. Kangler kot argumente za dober strateški položaj navaja tudi bližino Zagreba, Gradca, Dunaja in Kopra. »Moj cilj je, da postane Maribor središče evroregije. Zagreb to ne more postati, ker še ni v EU, Gradec nima nadškofije, mi jo imamo, imamo univerzo in ustanavljamo še eno. In še bi lahko našteval naše prednosti,« ne skriva ambicij župan Kangler, ki bi rad simbolno okrepil mesto s stolpnicami in mu tako dal videz gospodarske moči. Polni nakupovalni centri ob sobotah in nedeljah pa so po Kanglerjevem mnenju dokaz, da je Maribor lahko trgovsko središče, saj so parkirišča polna hrvaških, bosanskih, madžarskih pa tudi avstrijskih kupcev. Župan vidi v trgovskih centrih prihodnost, ne sovražnika vsega, kar je Maribor nekoč predstavljal.Maribor je precej bipolarno mesto, razdeljeno z reko. Na desni ajzenponarji, na levi branikovci. Čeprav gre predvsem za športno rivalstvo, pa se to kaže tudi v vsakdanjem življenju, saj je v zadnjih letih ni bilo združevalne sile, ki bi znala Maribor povezati v celoto. Nekoč so se pri Orlu dobili župan, škof in kakšen bogat trgovec in so se z nekaj napora dogovorili, kaj bo dobro za mesto. Danes te povezovalne vloge ne prevzema še nihče. Razen morda Europarka, gigantske gmote za tolažbo človeškega napuha, ki je zrasel na desnem bregu, na zanimivi in pomenljivi lokaciji. Pod nekdanjimi zapori, kjer je vso trdoto zaporniškega kruha občutil tudi Josip Broz Tito, in na drugi strani Titovega mostu, ki od svojega nastanka leta 1963 ni zmogel pridobiti tiste vsebine, ki vsakemu pravemu mostu pritiče: da se pne med dvema bregovoma in ju povezuje ne le prometno, pač pa tudi simbolno. Titov most ali po domače kar novi most, kot so mu dolgo rekli v Mariboru, ni bil nikoli pešcem prijazen most, saj se je na desnem bregu stekal v globoko škarpo, ki se konča sredi ničesar. Danes je to most, ki napaja trgovski center in krade pešce staremu mostu, ki premore duha, ne premore pa trgovskih centrov. Beton brez duše, štiripasovnica nečimrnosti in občasno dirkališče je moral počakati na prihod trgovske spretnosti, da je na svoja pleča naložil tudi pešce in končno postal most v polnem pomenu besede. S starega mostu, kamnito-železne stare grče, pa še vedno ostaja pogled na Lent – nekakšno Foucaultovo nihalo Maribora, ki se s časom obrača in spreminja – ne kot posledica vrtenja Zemlje, pač pa zaradi zgrešenih politik mestnih oblasti. Najprej ga je zaznamovala vedno bolj umazana in vedno manj deroča Drava, ki jo je ustavila elektrifikacija oziroma umetni kanal za hidroelektrarno Zlatoličje, nato propad v romski geto, »nepismen in neznan«, kot je pel Lačni Franz, nato renesansa z obnovo in s Festivalom Lent, danes pa nov propad, ko je Lent zadušil promet – predvsem nepremični. In spet je aktualen napev Lačnega Franza iz začetka osemdesetih: Maribor obrača glavo stran... Če pustimo ob strani dejstvo, da od propadlega Lenta gostinci ne morejo živeti – ti se v vsakem sistemu in vsaki še tako nerodni situaciji hitro znajdejo –, sta umiranje nabrežja in pozaba, da mesto iz reke izvira, nevarna za vsako mesto. »Ena največjih neumnosti, ki so jo naredili v preteklosti v tem delu mesta, je bila, da so zgradili spalno naselje, saj je potem prihajalo do večnih kolizij med stanovalci in lokali in je zaradi tega razvoj povsem zastal,« meni Rukavina.Usodna vloga hidrocentraleČe mariborska zgodovinarka vse tegobe mesta povezuje z izgonom Judov, je Niedorfer prepričan, da je usodo mesta moje mladosti zapečatila leta 1973 zgrajena hidroelektrarna Zlatoličje, ki je Dravo iz poskočne reke spremenila v jezero. »Takrat so se začeli spreminjati mestni tokovi, mesto je začelo cirkulirati drugače, nakar so si sledili en udarec za drugim, in zadnji je bil zagotovo gradnja Europarka, ki je preblizu mesta. Moj prijatelj Andrej Veble, nekoč bas kitarist bivše skupine Buldožer in dolgoletni predstojnik nuklearne medicine v mariborski bolnišnici, pravi sicer, da je to edini urejeni del mesta. Kar po svoje na žalost drži,« pravi Niedorfer, v čigar knjižici je največji zločin, ki ga je to mesto storilo, rušenje »ezleka«. Ni ga sicer porušilo, pač pa so na mestu, kjer je bil nekoč res »ek« – torej vogal – zrasla vrata. In ezlek je bil v Mariboru institucija »per se«. Prve povojne generacije mladih so se na tem mestu oblikovale v zrele osebnosti, kdor je hotel kaj pomeniti v mestu, je visel na tem vogalu. Vogal kavarne Astoria na Grajskem trgu, med Slovensko in Grajsko ulico, je bil »lebensraum« tistih, ki so tam stali, prodajali zijala, nagovarjali mladenke in mladce, katerih cilj je bil opazovati, predvsem pa biti opažen. Kdor je imel novo ploščo Beatlesov ali Stonesov, je prišel tja, na to multikulturno zbirališče, saj drugje ljubiteljev »Bitlsof« in »Stonsof« nisi mogel videti na istem mestu. Za nostalgike – med njimi je zagotovo tudi Niedorfer – je izginotje takšnega mestnega simbola zagotovo kriminal, za mlade pa življenjsko dejstvo, ki ga nima smisla spreminjati. Poiskali so si svoje ezleke, svoje »trefpunkte«, mestne vogale pa prepustili nostalgikom. »Zdi se mi, da je Maribora ena sama nostalgija,« modruje Niedorfer, ki za Maribor ne vidi svetle perspektive, v županovih besedah o gradnji megastolpnic in razvijanju trgovskega središča pa vidi predvsem »neumnosti«. »Maribor so ničkolikokrat kastrirali. Najprej z dvigom gladine Drave, kar je pobralo Benetke in Lent, nato, kot rečeno, z ezlekom, nazadnje pa še z Europarkom, ki je uničil glavno mestno žilo, to je Gosposko ulico, kjer si prej, podobno kot na ezleku, srečal vsakogar. Bili so trefpunkti, ko si natančno vedel, kdaj boš srečal koga, danes pa smo menda zato izumili mobitele. Saj vem, da se stvari morajo spreminjati, težko pa razumem, da se menjajo na slabše,« pojamra Niedorfer. Predvsem ga moti, da se je Maribor popredalčkal – ni več točk, kjer bi se srečevali direktorji, glasbeniki in lokalni pijančki, saj si je vsak poiskal svoj trefpunkt. Pretoka znanj, izkušenj, predvsem pa zgodb tako ni več.Spremembe, ki so se zgodile v zadnjih letih in ki se še obetajo mestu na bregu Drave, so monumentalne, žal pa tudi Maribor deli usodo drugih mest, ko ne glede na trud strokovnjakov in do neke mere tudi mestnih oblasti razvoj narekuje kapital, investitorji, ki kupujejo razmeroma poceni zemljišča in jih s pozidavo dražje prodajajo. Dober primer je polnilnica Vinaga, ki nasilno razdvaja Maistrov in Rakušev trg. Polnilnica, ki je del legende o 0,5 promila alkohola v mariborskem zraku in posledični nesmiselnosti zakonske omejitve o enaki koncentraciji v izdihanem zraku, bo ostala v spominu večine gimnazijcev bližnje prve gimnazije kot neusahljiv vir vinskih vonjav ob vsakem prečrpavanju žlahtne kapljice. Kdo ve, morda je prav ta vonj rodil kakšnega pesnika več, kot bi ga mesto, kjer špricer velja za zdravilo, sicer premoglo... Polnilnica se bo v bližnji prihodnosti predvidoma umaknila sodobnejšim stavbam, a s tem bo hkrati zamujena priložnost, da bi se med gimnazijo in propadajočo nekdanjo restavracijo Center uredil velik trg na še zadnjem koščku na levem bregu, kjer je tak trg mogoč. Rukavina meni, da je le takšno velikopotezno razmišljanje dovolj dobro za Maribor. »Zaradi mene je to lahko Kanglerjev trg, če se bo tega lotil,« še pridoda Rukavina. Staro mestno jedro bo doživelo prenovo mestnih trgov, ki jim dajemo novo vsebino, pravi župan Kangler, našteje pa predvsem garažne hiše, ki bodo tam zrasle, med drugim tudi prvo garažo za avtobuse pod nekdanjim hotelom Slavija in štiri druge garažne hiše v ožjem središču mesta – med drugim celo pod Slomškovim trgom in garažno hišo v bližini stadiona Ljudski vrt. Župan načrtuje še kavarno v sedanjem akvariju – akvarij je namreč deložiral kavarno leta 1953 –, selitev akvarija nekoliko višje v mestni park in postavitev živalskega vrta z domačimi živalmi. Prepričan je namreč, da mladi Mariborčani ne vedo, kakšna je krava in kakšni pujsi, saj je podeželje vedno dlje od mesta.Da je Maribor postal velik, dokazuje tudi jezikovna raznolikost. Če si še pred dvajsetimi leti lahko ločil Mariborčana od nekoga, ki je prihajal z vasi, se danes Mariborčani ločijo med sabo že skoraj po krajevnih skupnostih. Govorica mladih v Novi vasi na desnem bregu Drave je precej drugačna od govorice mladih, ki živijo ob mestnem parku. »Jaz jih včasih sploh ne razumem,« pravi Rukavina, ki že več kot 50 let živi v Huterjevem bloku na robu mestnega parka. In kako je s prislovičnim antagonizmom med Ljubljano in Mariborom? Antagonizem je po besedah Rukavine bolj v navijaških glavah kot resničen, očitki iz časa gospodarskega razsula o tem, da je Ljubljana kriva za vse, da Ljubljana »vse pobere«, so izzveneli in se transformirali v novo energijo, v željo biti boljši od Ljubljane in pri tem uporabiti lastne moči. »Šli smo se neko alibičnost za vse težave, čeprav je bilo marsikaj tudi res. Jaz sicer od vedno govorim, da nam ni nihče kriv, da smo si krivi sami, tisti pa, ki so nam v Ljubljani kaj ušpičili, so bili dostikrat štajerske krvi. Navsezadnje: koliko pa je sploh pravih Ljubljančanov iz družin, ki tam res dolgo živijo? Nekaj deset tisoč, morda. Vsi drugi so od nekod prišli,« pravi Rukavina. Položaj je torej tak kot v Mariboru, kjer so bolj ali manj vsi od nekod prišli. aribor je na trenutke »fejst nor«, lahko je celo zamerljiv in politično nestabilen, a ga preprosto moraš imeti rad zaradi ljudi, ki to mesto na Dravi napolnijo s toliko energije in toplote, da vse drugo potone v senco, tudi urbanistična stihija, ki je mesto v zadnjih 20 letih pripeljala na rob sprejemljivega, ko so najstarejši predeli mesta postali poligon arhitekturnega kiča. Tako kot je mesto poligon neverjetnega političnega spreobračanja. Nekoč zakoreninjeno rdeče mesto je na zadnjih predsedniških volitvah v prvem krogu podprlo Zmaga Jelinčiča, ki je dobil celo več odstotkov kot kasnejši zmagovalec Danilo Türk, na lokalnih volitvah pa volilo bolj desno kot levo. V Mariboru ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled.