O vsebnosti hranil v listih smrdljivke ni veliko znanega. Razen rudnin, ki se okusijo, flavonoidov in klorofila, ki se vidijo. Tako kot vsa divja in gojena temnozelena zelenjava je zato pomembna za odpravljanje temeljne lakote zahodnega sveta, ki se je ne zavedamo kot take: rudninske lakote. Ne potrebujemo masti, sladkorja in težkih beljakovin, ki jih je dvakrat preveč. Živimo v času pomanjkanja rudnin v prehrani, ki jih industrijska hrana ne more in ne zna (noče?) preskrbeti. Iz izčrpanih tal pač ne zrastejo rastline, ki zares hranijo. Navadna smrdljivka je nekoliko simbolična tudi zato, ker je med redkejšimi divjimi zelmi, ki lahko tvorijo osnovo solate. Prav, še vedno jo je treba žvečiti bolj kot gojeno perje, ampak ni tako trda in zategla, kot so lahko druge sicer užitne zeli. Tako so njeni listi skupaj z drugimi zelenimi divjinci kot nalašč za povsem divjo solato, v kateri ob prevladujočem deležu smrdljivke sodelujejo še čemaž, nekaj zmečkanih vršičkov koprive, cvetovi trobentic in mrtvih kopriv. Za dober divji (kar ni isto kot podivjan) tek. Na zelo dolge proge.