Skupaj sta stala na majhnem balkonu na najvišjem od treh grajskih stolpov. Shaara je bila odeta v temnozeleno barvo, visoki Laren, ki ga je bila sama milina, pa je bil ves v sivem. Bila sta čisto pri miru in takrat se je začela pokrajina okoli gradu spreminjati. Videti je bilo, kot da grajska stavba leti čez nemirna morja, ki so se nenehno penila, in kjer so se iz vodnih globin dvigovale črne zmajske glave z dolgimi vratovi ter ju opazovale, ko sta lebdela nad njimi. Nato sta se znašla pod zemljo, v velikanski votlini, ki se je svetlikala v mehki zelenkasti svetlobi in kjer je votlo odmevalo. Velikanski stalaktiti, s katerih je kapljala voda, so s stropa votline segali skoraj do grajskih stolpov, onstran obzidja pa so blejali tropi slepih belih ovac. Laren se je nasmehnil in tlesknil z dlanmi. V trenutku se je okoli njiju pojavila gosta, neprehodna džungla. Drevesa so rasla vsevprek, se prepletala z vejami in se vzpenjala proti nebu. Vsepovsod je bilo polno velikanskih raznobarvnih cvetov, z obzidja pa so visele zobate opice in vreščale. Laren je znova tlesknil z dlanmi in na obzidju v hipu ni bilo ničesar več. Blato na grajskem dvorišču se je spremenilo v pesek, Laren in Shaara pa sta se znašla na neskončno dolgi plaži na obrežju turobnega, sivkastega oceana. Nad njima je lenobno krožila velikanska modra ptica s pergamentnimi krili, kar je bilo tudi edino gibanje, ki ga je bilo zaznati daleč naokrog. Laren je svoji gostji pokazal vse to in več. In še več. In ko sta ju na koncu že prav v vsakem kotičku njegovega sveta pričakala mrak in tema, je Laren popeljal svoj grad nazaj na gorsko sleme, ki se je dvigovalo nad dolino. Na balkonu se je Shaara zazrla v gozd, kjer jo je našel Laren. Tja, kjer so bila drevesa pokrita s temnim lubjem, in slišala je otožne napeve in bridke tožbe žalobnih ptic, ki so se oglašale med prosojnim listjem.