S tovornim čolnom, ki se je mrmraje prižemal h grobim, koničastim valovom, sem se v vročičnosti štetih ur selil na trdna tla. Sprehajal sem se po brezvetrni notranjosti otokov, prešitih s prašnimi cestami in z vozli steza. Težak, dušljiv zrak je z mastnimi prsti segel v še tako temnozelen gozd, na rdečkasta polja, med luknjaste apnenčaste skale, obšite z zračnimi koreninami. Otočani so se že zdavnaj preselili v hiše, privzeli popustljivega, a dobičkoljubnega krščanskega boga, se omamili z vrtenjem polenjujoče tehnologije in pisane vrtove razširili v enobarvne plantaže, toda ostali so negovana umirjenost, smeh na velikih ogorelih obrazih in skromno svetovljanstvo rojenih pomorščakov. Ni bilo nenavadno ali mučno biti belec ne v srečanjih z otročadjo ne z odraslimi, ki jim utripa hoje ali lenarjenja niso spreminjali ne pekoče sonce ne rahli, kratki naskoki toplega dežja. Otoki so rodovitni in bohotni, že po obliki – visoke obale in vleknjena nižavja v notranjosti – polne sklede, v katerih uspevajo tako kavovci in ananas kot pomarančevci in sladek krompir. Zaspano, pomirjujoče podeželje, malokje vznemirjeno s pogledom na morje, vase obrnjeno, neznansko daleč od pomislekov razrvanega sveta. Najširša in najbolj barvita poslopja v razvlečenih vaseh, onesnaženih z valovito pločevino, vetrnimi črpalkami in od rje preluknjanimi naftnimi sodi, so bile šole in trgovine. Perilo se je sušilo na kamnih ali gosti, skrbno prirezani travi. Bliže obali so o poteh tajfunov pričala poslopja z videzom opuščenosti in veliko izkoreninjenih, na glave postavljenih dreves. Toda zatišja so bila dolgotrajna in popolna celo tam, kjer se je na kopno naslanjal temni ocean.