Vedno sem se hvalil, da poznam samo enega politika, Janeza, pa še ta da je »popušil«. Zdaj ni več tako, moj prijatelj je postal minister. Nepopisno sem ponosen nanj, pa čeprav so mi njegovi kolegi nabili ne vem koliko pogojnih sodb in glob. Jap ... Ampak ko je bilo težko in se mi je zdelo, da se bom težko zmazal, je vedno dejal, da sem se pač znašel malo pred časom in da ima to svojo ceno. Tudi ko sem mu (po moje) dokazal, da je bilo sodniku naročeno, naj me zašije, me je prepričal, da je pravo temelj reda v državi in da ga je treba spoštovati. Zdaj ga poraženci zmerjajo, ampak jaz, čeprav politično posejan povsem drugače kakor on, vem, da zmerjajo poštenjaka in optimista. »Dej jih, Lale,« sem mu rekel, ko je prisegel na teveju, potem pa sem mu poslal telefonsko sporočilo, da je zame še vedno eno ..., čeprav je minister. Mi je približno enako povedal nazaj, ne, ni se in se ne bo spremenil. Vesel sem zanj; ni kar tako imeti prijatelja ministra, ki ga lahko nekam pošlješ, a ne? Ja, tole je bilo grdo, ampak meni daje veselje do življenja. Dej jih, Lale.