poklica« telefonsko sporočil moj prijatelj, se ne bi mogel izraziti: »Vi pojma nimate, na koga ste se spravili!« »Orbitalna godlja« je prekipela. Kakor so nekateri podpisniki Pobude svoj podpis zaradi grožnje preklicali (kar 180 naj bi jih bilo), so ostali združeni v Civilni iniciativi Borovnica (med njimi doktorji, magistri in diplomiranci družboslovne in naravoslovne smeri, politiki vseh barv, finančniki, upokojenci, mladina, razgledani občani ....) demokratično vrnili udarec. O zlorabi osebnih podatkov je bila obveščena informacijska pooblaščenka, varuhinja človekovih pravic, ministrstvo za pravosodje, dogodek so povzeli številni mediji, po zadnjih novicah naj bi zadevo v roke dobila tudi vrhovna državna tožilka. Politična aroganca pri nekaterih se je počasi le začela krhati, v kratkem so bili odstranjeni moteči zabojniki izpred pošte v Borovnici. Drugi, nasprotno, niso mogli iz svoje kože in so celo sodelovali pri pritiskih na občane, naj prekličejo svoj podpis na Pobudi za referendum. Popolnoma nerazumljivo in strašno nizkotno. Kot je nerazumljivo, da kljub vsemu dogajanju – poskus ustrahovati dobro desetino celotnega borovniškega prebivalstva – nekateri predlagani OPPN še vedno goreče zagovarjajo. To je mogoče pripisati le materialnim interesom, ki so v ozadju. Ob takšnem pristopu (izsiljevanje, ustrahovanje) bi morali vsakemu podjetju že zdavnaj pokazati vrata, pa naj prinaša še tolikšen kapital. Časti in ponosa Borovničanov pač ni mogoče kupiti! Ko pa so zakrožile še novice, da je nosilec kapitala pri tem projektu pripravljen na pogajanja in kompromis, je postalo dokončno jasno, da občina in svetniki še zdaleč niso izpogajali največ za svoj ki ga je pripravil investitor. Če že lahko povsem razumemo ukrepe investitorja in njegove pritiske v smeri izkoristka zemljišča in graditve predvsem vsebin, ki prinašajo uspehe na trgu, pa ni možno razumeti občinske politike, da ne izkoristi svojih aktov v namen, za katerega so bili izdelani. In kaj manjka? Z izgradnjo te soseske, vključno z že obstoječimi in s stanovanji v gradnji, nastaja sredi doline zgoščena soseska s cca 400 stanovanjskimi enotami, ki bi bila dokončana v letu 2010. Soseska, vredna javne pozornosti v Ljubljani, kaj šele v manjših mestih. Posledice bodo. Veliko smo o tem že slišali in brali. Dobre nam predstavlja investitor, čeprav ne razumem, za kaj postavlja za primer urejenost ljubljanskih Novih Jarš in Fužin. Nekaj slabih posledic smo že izkusili, za ostale pa je težava v tem, da jih bomo spoznali šele, ko bodo nastopile. Takrat pa bo prepozno za ukrepe. Hkratna priselitev pomeni tudi hkratni pritisk na vpis v vrtec in šolo. Ko bodo otroci stanovalcev nove soseske zrasli, bomo potrebovali novih 250 stanovanj za zapolnitev kapacitet. Bomo spet gradili bloke? Analize kažejo, da velika večina Slovencev na prvo mesto med željami navaja način bivanja, ki je vezan na lastništvo vsaj manjšega dela zemljišča, verjamem, da je v tej večini tudi večina bralcev tega sestavka. Ta način zagotavlja povezanost bivalnega okolja z zemljiščem, bivalno ugodje, socialno vključenost ob hkratni anonimnosti. Ob primerno zasnovani gostoti pa je prostor za zadovoljstvo občine z izkoristkom komunalnih dobrin in prostor za zadovoljne stanovalce kakršne si želimo za naše sosede. Taka gradnja omogoča tudi vsaj delno samograditeljstvo, oziroma gradnjo v lastni režiji, ki je še vedno prevladujoči način gradnje stanovanj pri nas. Kakšno Borovnico hočemo? Občina je svoje cilje že pred leti definirala z občinskim planom in jih za območje ob Borovniščici podrobneje prikazala v programski zasnovi (VR 49-06). Od teh ciljev, razen z izjemnimi stroški, ni moč odstopiti. Zato mora občina zagotoviti, da bo zgrajena taka stanovanjska soseska, ki bo omogočala bivanje prilagojeno našemu okolju in razvoju kraja. Obenem pa v kraju ne bo povzročila pretresov in skokovitega naraščanja prebivalstva ter s tem prevelike hkratne obremenitve komunalne