Toda pravi Milošević se je nahajal drugje, za drugimi zaprtimi vrati. Telefonska prisluškovanja, ki so bila decembra 2003 predložena na procesu, so razkrila prostaškega človeka brez kančka slabe vesti. Kot, na primer, julija 1991, ko je po telefonu Radovanu Karadžiću pripovedoval o srečanju z nekim nemškim diplomatom: »Potem me ta ambasador vpraša, kako to, da imajo hrvaški Srbi orožje. Odgovorim mu: Počakaj, človek, Srbi so vedno imeli orožje, mi kot narod ne bomo nikoli ostali brez orožja, haha. In veš, kaj mi ta peder reče? Da, ampak imeli naj bi tudi minomete… Kaj ta klovn pričakuje od mene? Da mu rečem, da sem jim jih sam priskrbel? Hahaha…« Kletvica na stavek, to je Slobodan Milošević, tedaj predsednik Srbije, vsemogočni podpihovalec vojne, ki je povzročil približno dvesto tisoč smrtnih žrtev sredi Evrope. Na drugi strani zveze pa se je Radovan Karadžić, ki ga je podrejeni položaj zavezoval k uporabi vikanja, ogibal kletvicam in iz spoštovanja kazal neobičajno zadržanost. Toda zahodna diplomacija je v Miloševiću še naprej videla predvsem posrednika. Iz njega je napravila svojega glavnega svetovalca. Carl Bildt, ki je Miloševića srečal 14. julija 1995, tik zatem, ko je Mladić zapustil njegovo pisarno in so se v Srebrenici odvijali pokoli, se spominja: »Milošević je skušal pomagati. Če bi Milošević vedel za umore, ki so se tedaj godili, bi ga bilo groza, ne morem verjeti, da je bil vpleten v to klanje.«