Kdo ovira novinarje pri njihovem poklicnem delu? Menim, da so to kar sami. Seveda ne tisti, ki nekaj dajo na verodostojnost in dokazljivost svojega pisanja. Oblasti, pa naj bo to »leva ali desna« (tako jo definirajo prav mediji), ni treba posegati v poročanje časnikov, ker se kar med seboj cenzurirajo. Delajo, kot so delali dolga leta poprej, ko so se samocenzurirali oz. hvalili takratno oblast. Iz vsega, kar preberemo v tako imenovanih verodostojnih časnikih, ugotovimo in razberemo med vrsticami, da med armado novinarjev poteka vojna. Armado, ker jih je za malo Slovenijo preveč. In ker jih je preveč, je veliko slabih in mnogi se prodajajo in pisarijo, kar jim trenutno najbolj ustreza. Slovenski dnevniki, predvsem poplava njihovih tedenskih izdaj (Nedeljski, Direkt itd.) niso pošteni in ugotavljamo, da je slednjih odločno preveč. Običajno so njihovi teksti lahke zvrsti oz. populistični, da bi pritegnili predvsem nezahtevne bralce. Prav zato je tudi javno mnenje tako zmedeno in spreminjajoče se. To pa je naloga in cilj slovenskih podpisnikov peticije. Beseda peticija pomeni nekaj spraševati. »Peticija iz principa«, ki so jo sprožili znani slovenski novinarji, pa je posledica njihove pokvarjene miselnosti, ki lansirane laži prodaja za resnico. Ne zavedajo se, da tudi sebi žagajo vejo, glavno je, da jih določeni krogi ta čas potrebujejo. Nekaj znanih primerov. Sedanja poročevalka iz ZDA Vlasta Jeseničnik je kar se da objektivna. Prejšnji dolgoletni novinar Matej Šurc pa ni poročal, temveč hujskaško komentiral, kar danes nadaljuje v Sloveniji. Odličen je sedanji poročevalec iz Italije Sebastijan Šik in žal mi je, da ga bodo zamenjali. Dolga leta sem imela možnost primerjati pisanje tujih časopisov, predvsem Le Monda in naših takratnih dnevnikov. Ista novica je bila povsem drugače prikazana v mediju, kjer ni bilo cenzure, in slovenskem, odvisno tudi od tega, ali smo bili naklonjeni državi, od koder je novica prihajala. Sicer pa se to dogaja še danes, spet odvisno od tega, kateri novinar poroča. Tudi pisma bralcev so odsev določene miselnosti, kar je razumljivo. Toda prav taka je tudi Tema dneva v Delu 21. 9. 2007 pod naslovom »So zavihali rokave«, kjer avtorica Božena Križnik komentira vodno katastrofo, ki je prizadela predvsem dve slovenski pokrajini. Sicer pohvali, hkrati pa je že zbadljiva glede hitrega odziva premierja Janeza Janše in celotne vlade. Odlomek članka: »Morda se komu ne bo zdelo primerno poudarjati, da je k učinkovitemu odzivu vlade verjetno precej pripomogla tudi bližina volitev in silna želja izboljšati svoj ugled. VSAJ ZRNO SREČE SREDI KATASTROFE.« Sic. Bralci upravičeno pričakujemo nadaljevanje zlonamerne novinarkine podmene z dokazano trditvijo, da je Janez Janša vodno ujmo kar telefonsko naročil. Ali so »poslanski preiskovalci« kaj odkrili? Da je evropska komisarka za medije Viviane Reding prišla v Ljubljano zaradi peticije slovenskih novinarjev, smo prebrali v Delu. Nič pa nismo izvedeli, kaj je resnično ugotovila, in ker je dolgoletna prijateljica kandidata za predsednika Slovenije Alojza Peterleta, upajmo, da jo bo z vsem pošteno seznanil.