Ko me iz spanja vrže telefonski zvonec, mi je jasno, da prišel trenutek, ko so me razkrinkali. Odslej bo vse drugače. Spomnim se previdnostnih ukrepov, s katerimi sem komunicirala z Dejanom, potem ko nas je pred leti skupinsko razgalil v svoji kolumni. Kar naenkrat. Nič hudega sluteči smo z njim in njegovim vpogledom živeli najburnejša obdobja naših življenj, on pa kar na lepem! Puf! Poimensko nas je stresel iz gat. Povedal je resnico. V Nedelu. O vsakem samo en stavek. Ampak čisto dovolj! Na prvi pogled sem jo sicer odlično in pravično odnesla s pohvalo zabave, ki sem jo pred tem priredila. Ob meni pa je v tekstu nastopila še moja soimenjakinja. Ocena njene resnice je bila precej bolj delikatna. Velika verjetnost, da mi bo po krivici pritaknjena, me je spravljala v zadrego. Problem je bil, da se je tudi meni natančno prilegala. Življenje je teklo dalje, mi pa smo ob Dejanu postali previdnejši. »Pa da ne boš kdaj napisal!« je postala običajna priponka nočnih poslavljanj. Ko je šlo za skrivnosti visokega reda, sem ga od doma za vsak primer še enkrat poklicala: »Pa da ne boš napisal, da sem rekla, da ne napisat!!!« Od tistih časov se je naše prijateljstvo z Dejanom samo še poglabljalo. Zaupnost pa je nezadržno rasla kljub tveganju, da nas v izbruhu resnice spet kdaj naplavi. Ali pa ravno zato.