Za naslednji razmah modemov so konec 70. in v začetku 80. let, skupaj z razmahom hišnih in osebnih računalnikov, poskrbele elektronske oglasne deske (BBS). Z osebnim računalnikom, modemom in programom za posnemanje terminala so se uporabniki lahko povezali z oglasno desko, na kateri so bili na voljo podatki, datoteke, forumi in podobno. Podatke so prenašali s hitrostjo 300 bitov na sekundo, kar je v začetku, ko so prenašali predvsem besedila, povsem zadostovalo. Potrebe po večjih hitrostih pa so nastale, ko so uporabniki po telefonskih povezavah začeli pretakati tudi slikovne in druge večje datoteke. V začetku osemdesetih se je hitrost najprej povzpela na 1200 in 2400 bitov na sekundo ter se za nekaj časa ustalila pri 14.400 b/s. Takrat je veljalo, da je hitrost 19.200 bitov na sekundo zgornja meja, ki jo lahko dosežemo po navadnem telefonskem vodu, in nekateri izdelovalci so »tipali« ob tej meji z modemi, ki so prenesli za 19,2 Kb podatkov na sekundo, vendar ta hitrost ni bila podprta s strani organizacije ITU. Da je mogoče vsako mejo preseči, so izdelovalci dokazali z modemi, ki so podpirali 28,8 Kb/s in kmalu zatem z manjšo nadgradnjo standarda omogočali že 33,6 Kb/s. Naslednji mejnik, današnjih največ 56 kilobitov na sekundo, so standardizirali leta 1998. Izdelovalci so že pred tem omogočali take hitrosti, vendar njihovi izdelki med seboj niso bili združljivi, saj so se podjetja razdelila na dva tabora. V prvem je bil skoraj osamljeni US Robotics (danes del 3Coma), ki je razvil protokol X2, v drugem pa so se zbrali skoraj vsi drugi izdelovalci, katerih modemi so temeljili na čipih podjetja Rockwell in so podpirali protokol K56Flex. »Vojna« se je končala s kompromisom, danes pa prav vsi modemi podpirajo protokol v.90, ki je rezultat tega kompromisa. V prihodnosti hitrost analognih povezav verjetno ne bo presegla 56 Kb na sekundo, in sicer zaradi tehnoloških omejitev, pa tudi zaradi nastanka novih tehnologij, ki počasi izpodrivajo analogne modeme.