In kdo je, lepo prosim, Srbom kriv, da za največjo parlamentarno stranko in predsednika države niso izvolili kandidatov radikalne stranke cenjenega haaškega gosta tovariša Šešlja in njegovega klona v domovini tovariša Aleksandra Vučića? Nihče. Pravzaprav so si krivi sami, ker niso sprejeli velikodušne radikalsko nacionalistične ponudbe, da jim po zmagi na volitvah zagotovijo tako imenovani radikalski komunizem. To pa pomeni: kruh zastonj, vsi zaposleni, davki minimalni, subvencije maksimalne, vsakomur po potrebah, vsak dela, kolikor pač zmore. Niso jim verjeli, izvolili so same imperialistično-vatikansko- kominternovski zaroti prodane duše, zato se je Šešljev v. d. Aleksandar Vučić, cenjeni poslanec, žrtoval, da bi neumnemu ljudstvu pokazal, kaj so zamudili. Vučić je skoraj leto in pol telefonaril, ne da bi državi (a je to sploh kakšna država, lepo vas prosim) plačal en sam dinar. Ko je pošti od neplačanih računov, kar za 2500 evrov se jih je nabralo, postalo slabo, je nesojenega četniškega vojvodo zatožila sodišču in mu celo, kakšna nesramnost, zagrozila z odklopom! To je šele poslancu, rezervnemu radikalskemu zastavonoši in lastniku propadajoče firme, pognalo kri v glavo. Njemu, ki je ljudstvu in državi ponujal raj na zemlji, bodo žice rezali? Pa se zaveda poštna gospoda, da Aleksandar s svojo skromno poslansko plačo (podjetje mu je šlo v franže, Šešelj pa iz Scheveningena ne pošlje od svoje zaporniške žepnine niti guldna) ne more kriti telefonskih stroškov. Kje še kdo na tem svetu s 520 evri, kolikor znaša crkavica od poslanske plače, vodi takšno imenitno stranko, ki ima članstvo po vsem svetu. Radikalci namreč še vedno zatrjujejo, da je Srbija vse od Zemuna do Ranguna in od Kraljeva do Valjeva. Pa pokliči teto v Bilećo, svaka na Cetinje, volilce v Johannesburg, pa četniško združenje v Chicagu, pa zatirane Srbe v Slavonijo, pa očeta naroda Šešlja v Scheveningen, pa vse tri Srbe na Velikonočnih otokih, pa taščo na zelenjavni trg, naj ne pozabi kupiti izključno srbske solate... Ljudje, nabere se tega, da glava peče, pošta pa, komunistična, kakšna pa naj bi bila pod sedanjo oblastjo, odira in odira. In tako je Vučić sklenil, da takšne neljudske pošte ne bo več podpiral. Saj ga razumemo. Ni on tam nekakšen kmet iz braničevskih vasi, kakršnim so pred dnevi prav tako zagrozili z odklopom telefonske povezave s širnim svetom in širše. Petim kmetom je mularija namreč naredila po 500 evrov telefonskih stroškov in poštenim, zemlji in govedoreji vdanim in predanim Srbom ni ostalo drugega, kot da s solznimi očmi prodajo krave. Vučić krav nima, svojega ponosa in političnega prepričanja ne prodaja, vprašanje pa je, če bi zanju sploh dobil dovolj za plačilo računa. Tako mu ne ostane drugega kot upanje, da direkcija srbskih pošt vendarle nekaj da na domoljubje in obljube o zastonj kruhu, polni zaposlenosti... ko bodo nekoč radikalci le zmagali na volitvah.