Damjana Vasle, zdaj poročena Smiljan, je bila ob nesreči stara 16 let. Že ob prvem telefonskem stiku z nami jo oblijejo solze. Starša Ida in Stanko sta prvič odšla na izlet sama. Otroka sta sicer navijala za dvodnevno Češko, a izbrala sta Korziko. Ker je šlo samo za en dan. Nista se vrnila. »Če ne bi imela takih sorodnikov, v šoli dobrih učiteljev in veliko dobrih prijateljev – vprašanje, kaj bi bilo v življenju z nama,« svojo zgodbo začne Damijana. V hiši je ostala bolj ali manj sama, ker je 19-letni brat takrat že študiral v Mariboru. »Meni, ki sem bila še mladoletna, je bila varuhinja teta, v sosednji hiši pa je živel še stric z družino. Država, vse njene ustanove, so zatajile na celi črti. V vseh teh letih me ni nihče vprašal, kako je z mano, če mi lahko kako pomagajo. Nič mi ni manjkalo, da ne bo pomote, vendar tudi če bi mi, ni nikogar brigalo ali imam od česa živeti.« Pa bi vse skupaj niti ne imelo tako grenkega priokusa, če po nesreči ne bi tako velikodušno delili obljub o preživninah, štipendijah in službah.