Kljub nekoliko hitrejšemu prenosu delujeta telefonija in ISDN podobno signal od uporabnika potuje do naročniške centrale, kjer je naročniški vod priključen neposredno v digitalno centralo. Klasični telefonski signal izrablja frekvenčno območje od 300 Hz do 3,4 kHz, ISDN pa od 0 do 80 kHz. Analogni telefonski signal se na elektronskem vezju spremeni v digitalni podatkovni tok, tega pa potem naprej obdeluje računalniška oprema digitalne centrale; pri ISDN ta pretvorba niti ni potrebna, saj je ISDN že po naravi digitalna storitev. Bistveno pa je, da centrala obdeluje le »podatke« v omenjenem frekvenčnem območju. Karkoli se dogaja pri višjih frekvencah, je ne zanima, zato tiste informacije obravnava kot neke vrste šum in jih zavrže ali jih ne obdela. Pri najetih vodih je nekoliko drugače telekomunikacijski operater fizično stakne bakreni vod od enega konca do drugega, tako da je speljan povsem mimo centrale in ne pride do rezanja frekvenčnega območja, z enega konca povezave do drugega pa je tehnično možno speljati komunikacijo tudi v višjem frekvenčnem območju.