Še preden povemo misel, je to, kako jo bomo povedali, odvisno od tega, kako jasna je ta misel v naši glavi. Lahko je popolnoma jasna in povemo jo lahko preprosto, lahko pa nam tudi ni popolnoma jasna in takrat se hitro zapletemo. Nato jo moramo zakodirati v obliko, ki jo prenese poslušalcem. Oblikovati moramo besede, znake, signale ali simbole, ki jo ponazarjajo. Jasnost misli je torej odvisna od sposobnosti besedne oziroma kakršnekoli sporočilne artikulacije oziroma sposobnosti kodiranja misli. Potem gre ta misel v »zakodirani« obliki – pisno, telefonsko sporočilo, e-pošta, SMS, načrt, slika … do sprejemnika. Na tej poti se lahko marsikaj zgodi. Pojavlja se tako imenovani informacijski šum kot najrazličnejše motnje iz okolja. To so lahko motnje pri prenosu telefonskega signala, padec internetne linije, radio, ki igra v ozadju, ali sodelavec, ki klepeta po telefonu ... To lahko odvzame del prenesene informacije ali pa doda del novih informacij, ki so iz drugih virov. Nato moramo to informacijo, ki je prišla do nas, dekodirati – to je prevesti v nam razumljiv »jezik«.10