O tem, da so ugrabitve v Tretjem svetu postale industrija, pa bi lahko knjigo napisal Terry Thorne (Russell Crowe), če ne bi bil tako redkih besed. A le zakaj bi izgubljal besede - firma Luthan Risk International ga plačuje, da se v takih čečenskih situacijah pogaja z ugrabitelji, da preda odkupnino in da ugrabljenca potem pripelje domov, po možnosti v enem kosu. Jasno, Alice ga pokliče... Terry, pogajalski as, ki je na začetku nategnil Ruse in Čečene, se začne pogajati... priskrbi dokaz, da je njen mož še živ... in kmalu se pred nami zariše trikotnik, ki ne pušča niti najmanjšega dvoma, kaj hoče biti Dokaz življenja - hja, točno, Casablanca. Lakonični, zadržani Terry = Humphrey Bogart. Levičarski, ogroženi Peter = Paul Henreid. Zvesta, neodločna Alice = Ingrid Bergman. Casablanca je bila precej bolj romantična in precej bolj napeta, pa četudi se Dokaz življenja trudi, da bi bil oboje, romanca in akcijski triler. Pred nami se rolata dva filma, ki zdrsneta tako narazen, da kmalu ni več jasno, kdo je komu pretveza - romanca akciji ali akcija romanci. Še toliko bolj, ker trikov pogajalske retorike zvemo manj kot v Pogajalcu, vraga, manj kot v Metroju, in ker Meg Ryan ob vsakem telefonskem pogovoru med pogajalcem in ugrabitelji sopiha tako, kot da gre le za telefonski seks. Bogart je gospo Bergman na koncu pustil Henreidu, šefu odporniškega gibanja, to pa zato, ker moški pri osvobajanju sveta in rušenju Hitlerja potrebuje muzo. Petra ne potrebuje niti Alice niti svet. Edini, ki ga potrebujejo, so ugrabitelji, gverilci, osvoboditelji Tecale. Mhm, Terry, častnik in gentleman, bi jim ga moral pustiti.