Začelo se je času primerno, z big bangom na internetu. Iz globin binarnega vesolja se je pririnil do ekrana obraz Kennetha OKeefeja. Resnobno in kljubovalno je zrl s spletne strani, spreobrnjenec s pridihom mesijanstva in tetovirano solzico v kotičku očesa. Človek z nalogo. Idejo je dobil sicer neki Italijan, a je zanemaril zaščito avtorskih pravic in, klik, je šla slava čez lužo. Ampak Kenneth jo je prinesel nazaj. Bivši marinec je zažgal svoj ameriški potni list in svetu oznanil, da bo poslej delal samo še dobro. Pobuda se je širila pod mednarodnim imenom Human Shields for Iraq, ustavili bomo vojno. Srž ideje je bila preprosta: poslati čimveč dragocenih zahodnjakov v zibelko civilizacije, pa da vidimo, ali se bo novodobnim Džingiskanom zatresel prst na sprožilcu. Akcija, ki naj bi prerasla v globalni eksodus, je bila koordinirana iz Londona. V klasični jutri-bo-konec-sveta in kdor-ni-z-nami-je-z-njimi maniri, s pripadajočo paleto menedžerskih in PR kvalitet. In seveda brez miligrama humorja. Me je takoj malce zmotilo, da državljani ene in iste tvorbe z desnico radirajo, z levico pa pišejo, da se eni odpravljajo v Irak streljat za denar, drugi pa se jim zastonj nastavljat. Bil sem pri Borutu, ki ima dostop do spleta, ravno sva opravila redno vrednotenje dogodkov po svetu in doma, ko je zacingljal telefon. Marta je, na njej lastni prekipevajoči način, izjavila, da gre za Živi ščit v Irak. No, sem rekel spontano, pa grem tudi jaz.Naslednjih nekaj dni sem na balkonu svojega bivališča vodil monologe v stilu, a se je tebi čisto sfrtajčkalo, kaj če te trofne pametna bomba, če ti teflonski metek naluknja lobanjo, če si poškoduješ organ za razplod in užitek, kdo bo kril škodo, kdo tolažil zlomljena srca? Drugi val dvomov je bil osebno-ekonomske narave, tisti val, ki pri meni, kljub korakanju let, še vedno ne pali. Zmagala je: hočeš zvedeti? pojdi pogledat! oziroma po domače, kar sem rekel, sem rekel. Zelo je pomagalo, da je jesensko-zimsko vzdušje Ljubljane krepko stiskalo za vrat, da so bili mravljinci nemira v zadnjici dodobra razbohoteni, da se je končno spet nekaj dogajalo. In to dogajalo dobro, saj ideja sama res ni bila slaba. Mirovniki, ki se jih običajno šteje med pasivne pasme, so v roke vzeli platno in škarje, odločeni, da potek dogodkov prikrojijo po svoje in velikim fantom geopolitike zamešajo štrene. Namreč, malone vsakomur je bilo jasno, da podlaga bojevitemu pumpanju mišic niso človekove pravice, orožje za množično uničevanje, terorizem in ostala uvela solata, s katero nas svetovni dvopartijski birič pita na dnevni bazi, temveč tista rjavkasta lepljiva tvar, brez katere ne hrumi noben humvee in se mehanski del zahodne civilizacije preprosto ustavi.Po kratkem kurzu iz egalitarne ideologije in potrjevanju v veri je nastopila faza generiranja in usklajevanja praktičnih zadev. Organizatorji Živega ščita so predvideli, da bo konvoj mirovnikov krenil iz Londona in se z odsluženimi dvonadstropnimi avtobusi podal na dolgo pot v Irak. Med potjo naj bi se ustavljal v večjih evropskih mestih, kjer bi se konvoju pridruževali novi in novi nasprotniki vojne. Naraščajoče število aktivistov in medijska ekspozicija naj bi sprožila plaz ogorčenja, ki bi, podprt z množičnimi protivojnimi demonstracijami širom po svetu, nevtraliziral vojno histerijo. Konvoj naj bi med svojo potjo na jug opravil postanek tudi v naših krajih. Slovenski kontingent Živega ščita, o katerem je bilo vtem že mogoče govoriti v množini, saj se nama je z Marto pridružil še Erik z Radia Študent, je zavihal rokave. Poiskati je bilo treba gratis prenočišče za predvidoma 150 ljudi, poskrbeti za hrano, pijačo, higieno in seveda pritegniti pozornost medijev in javnosti. Predvsem slednja je, kot že nekajkrat doslej, odreagirala hitro, na trenutke ganljivo. Kmalu smo se soočili s problemom, kje skladiščiti kartone zdravil, igral za otroke, šolskega materiala in drugih daril anonimnih dobrotnikov. Mediji so poskočili, zaslutili so zgodbo, propagandni stroj je potegnil kot kvadriga iskrih arabcev. Istočasno so potekala usklajevanja s centralo v Londonu, dokaj konfuzna, moram reči. Datum odhoda in potek poti se je neprestano spreminjal. Vsakodnevni telefonski razgovori so me kmalu prepričali, da je bil šef logistike, gospod Joe, v osnovni šoli pri pouku zemljepisa in zgodovine precej odsoten. Nekako je vedel, da je bil Irak nekoč britanska kolonija, drugače pa mu je bil evropski kontinent, da ne omenjam Bližnjega vzhoda, v veliki meri terra incognita. Pozitivna plat bazične nerazgledanosti organizatorjev je bila, da smo se Slovenci na račun ekonomske devastacije, ki nam jo je zapustila ječa narodov, beri Vzhodni blok, izognili plačilu nemajhne potnine, ki naj bi bremenila vsakega udeleženca Živega ščita. Društvo Humanitas nam je pomagalo z odprtjem posebnega zbirnega računa za financiranje naše poti v Irak, in tako se nam je pridružil še četrti in zadnji mirovniški subjekt našega rodu, gospa Eva. Pariteta po spolu je bila s tem zagotovljena. Bil sem skeptičen, ampak na računu se je nabralo skoraj četrt milijona cekinov! Kapo dol. Pa še revija Mag, ki je pred časom zablestela s člankom Milijonarji z Metelkove, je post festum in vsaj četrtinsko dobila svoj prav. Vse za spravo. Novinarji so vestno opravljali svoje delo, levji delež komuniciranja z njimi sta na svoja pleča vzela Marta in Erik. Vedeli smo, da bo naša situacija v Iraku gotovo specialna, ne glede na to, kakšna bo, zato sem veselo obletaval večje medijske hiše in jim ponujal naše poročevalske usluge, drugo plat medalje. Interes je bil dokajšen, zataknilo pa se je pri materialnih sredstvih oziroma pri prenosu informacij iz izoliranega in embargoiziranega Iraka. Cena mesečnega najema edinega satelitskega telefona, ki je bil na našem prostem tržišču v tistem času dostopen državljanu civilistu, je znašala okroglega pol milijona, minuta pogovora: deset ameriških dolarjev. Idejo o neodvisnem poročanju iz kriznega žarišča sem hitro, čeprav nerad arhiviral. Konvoj je medtem naposled le krenil, trije double-deckerji s slabim stotinom udeležencev. Na spletu smo spremljali, kako počasi drsi v srce Evrope in naprej, v Milano. Aha, naslednja postaja Ljubljana. Pri nas je bilo vse pripravljeno: postelje, tuši, kotli s hrano, paketi in štirje pari zaskrbljenih staršev. Štel sem ure, računal povprečne hitrosti, deljene z verjetnimi zastoji v meglah Padske nižine, in ko sem naračunal, da mora biti konvoj nekje v bližini naše meje, sem poklical navigatorja. Joe se me najprej ni spomnil, potem se ni spomnil dežele, iz katere kličem, na koncu pa mi je povedal, da je konvoj na poti v Rim k papežu, ki bo odpravo blagoslovil, in da bo nadaljevala pot proti jugu Italije, pa na trajekt, pa čez Albanijo in Grčijo v Istanbul. Zakaj, kako to, sem hotel vedeti. Ja, da so čez Balkan slabe ceste in da je tam preveč antiameriškega sentimenta. Me je skoraj kap, kljub debelim slojem cinizma, ki me ščitijo pred kislim dežjem modernega sveta. Kakšnega sentimenta, sem začel nekaj jecljati, opustil pomisel na izpad pravičniškega besa in prekinil zvezo. Toliko klicev za nič. Kasneje se je izkazalo, da je del konvoja dejansko zmrzoval na Trgu sv. Petra in čakal, da jih papež na balkonu svoje lože v rednem nedeljskem nagovoru omeni med množico romarjev, ki so se tistega konkretnega dne zgrnili v Sveto mesto. Ideja s cestami je bila seveda posledica prej omenjene geografske ekspertnosti, problem antiameriškega sentimenta pa se mi je razkril šele mnogo kasneje, v Bagdadu. Ena od eminentnih udeleženk konvoja, bivša diplomatka Združenega kraljestva, je na avtobusu sedela z nalogo, da spiše nekakšen dnevnik Živega ščita za BBC, pri čemer ji je bilo najstrožje ukazano, da ne sme navijati za nikogar, in Jugoslovani, ti so kdove zakaj jezni na Američane in NATO. Naša odpravica, ki se ji je medtem pridružila še norveška mirovnica Anniken, se je naenkrat znašla gola in s palcem v ustih. Obljubili smo stvari, ki jih nenadoma ni bilo več mogoče izvesti, kar nas je postavilo v položaj šarlatanskih manipulatorjev javnega mnenja. Prva ideja je bila, da sedemo na Adrijino letalo in v družbi ljubiteljev cenenih artiklov kožne galanterije ter eksotičnih kulturnih dobrin odletimo v Istanbul in tam ujamemo procesijo za rep. S tem problem vseh tistih kartonov humanitarne pomoči seveda ne bi bil rešen. Nekega popoldneva sem na balkonu izpihaval oblake tobaka v mrzlo ozračje in si rekel, ma jebi ga, gremo pa s kombijem, bom pač investiral edini materialni kapital, ki sem ga v štirih desetletjih rintanja, z izdatno pomočjo donatorjev, uspel akumulirati. Nemudoma se je pojavil problem vizumov, za katere naj bi sicer poskrbela londonska centrala. Nekaj dni smo sopihali v kvadrantu med turško in jugoslovansko ambasado ter fotografom in fotokopirnicami. Lep del naših sredstev smo zapravili za koleke in takse držav, ki so nam zapirale pot do Bagdada. Med zgražanjem nad astronomskimi cenami in čakalnimi dobami je naša skupinica dobila ime Balkan sobranje, nekaj med praslovansko skupščino in dragimi švicarskimi cigarami. Kot naročeno je neznan oblikovalec z Vrhnike voluntiral, da kombi zastonj oblepi z napisi po lastni izbiri. Na pokrov motorja smo nalepili napis »min-adžl-assalam«, na obe strani vozila pa »Balkan Sobranje NO WAR Mission«. V prostorih Kiberpipe na Kersnikovi smo na zadnji tiskovni konferenci javnost seznanili o razvoju dogodkov, naložili stvari v kombi in fotogenično pomahali v pozdrav. Simpatizerji so nas oskrbeli z digitalno kamero, fotoaparatom in razkošno količino videokaset in minidiskov. Medtem ko smo se kolektivno poslovili še od prijateljev, se je izkazalo, da je napis v arabščini napačen, da je računalniški škrat zavrtel kaligrafijo v zrcalni smeri. Na hitro smo se še enkrat odpravili na Vrhniko. Sredi naliva, ki se je počasi sprevračal v snežno ujmo, smo pod streho Mercatorjeve veletrgovine z Bojanovo pomočjo odpraskali napačno in namestili pravo nalepko. Okrog polnoči smo pridrsali v okolico Maribora, kjer nam je Borut ponudil toplo prenočišče in predal pomoč, ki so jo zbrali na Štajerskem.Zarana smo se težkih glav skobacali iz spalnih vreč in pospešili proti severu. Cilj, iraška ambasada na Dunaju. Anniken, Marta, Erik in jaz. Eva se nam je zaradi delovnih obveznosti nameravala pridružiti kasneje, v Istanbulu. Prvi test, kako bodo reagirali predstavniki narodno in mednarodno zavožene države, ko jim predočimo našo, roko na srce, precej neortodoksno namero. Orjaško poslopje na monumentalni aveniji veleposlaništev nas je neslišno pogoltnilo, mimo enega varnostnika, pa mimo drugega. Ko smo v oblazinjeni predsobi dobili čaj in sladkarije, se mi je zazdelo, da prva ovira ne bo zaslužila tega imena. Dejansko smo se kaj kmalu soočili s konzulom ali kaj in z njegovim pribočnikom ali kaj, ki je kot hipnotiziran dobesedno ponavljal konzulove fraze: iraško ljudstvo se bo uprlo ameriški agresiji, se bo uprlo ameriški agresiji … smo se nasmihali, vljudno in tiho izražali strinjanje in veliko kadili. Vizumi so bili kmalu nalepljeni in ožigosani z razkošno velikimi žigi. Na svidenje, bslema, oh vi govorite arabsko, ne-ne, le nekaj besed, no, ampak odlično, smo se rokovali z vsemi in se spet znašli na K&K aveniji. Nošeni na krilih uspeha in zgodnje ure smo pohiteli še na sirsko veleposlaništvo in petnajst pred dvanajsto vložili prošnje za tranzitni vizum. Se je že zdelo, da smo na konju, ko je uradnik zastal, ah, Slovenci, žal je za vas pristojna ambasada v Budimpešti in pri tem, vsem ampak-ampakom navkljub, je tudi ostalo. Kaj bi drugega, kot da skozi vedno bolj gost sneg poženemo konje proti madžarski prestolnici. Počutili smo se kot ciganski godci med potjo na španski dvor, še posebej na meji. Skrbelo me je, ali se bo kak pedanten mejaš zapičil v kartone z zdravili, za katere seveda nismo imeli nikakršnih izvoznih listin ali dovoljenj. Carinike je zanimalo samo, če pripadamo kakšni organizaciji, in ko smo to vehementno zanikali, smo smeli naprej. Veliko mesto nas je pričakalo v imperialni snežni opravi. Debeli kosmi so dušili razsvetljavo, avtomobili so polzeli skozi ovinke, kamioni so obtičali pod vznožji klancev, edino tramvaji so simetrično rezali rumenosivo plundro. Mislil sem na palme ob Tigrisu, na zlizane letne gume, in peresno mehko stopal na pedale. Po intuiciji smo našli poštirkan penzion, z internetom in pivom. Zazipali smo nekaj mp3jev za Radio Študent in se posvetili osvežilnim pijačam, katerih namen otopela zaspanost je bil kmalu dosežen.Zjutraj se nam je pridružil Adrian, študent ekonomije na Sorosevi evropski univerzi. Mlad mož, evidentno neoliberalnih nazorov, ki pa ne prenese krivice. Nemudoma smo mu prilepili vzdevek Lešek. Erik je bil zadovoljen, našel je brata v polemiki in pivu. Lešek nas je odpeljal na sirsko ambasado. Sprejel nas je zelo zgovoren možak, z nenavadnim smislom za humor in za vse, kar je žensko. Lešek je izčrpno demonstriral svojo poglavitno značilnost brezkompromisno zgovornost in že se uslužbenec ambasade ni mogel načuditi, kako da lahko študira na judovski univerzi: