domu, so večinoma odgovorili, da ne. Pogovor s svojci ob hospitalizaciji ne pomeni »dela z družino«, kakršno smo videli v prejšnjem primeru. Kot vodilo za sodelovanje strokovnjakov z družino je Bernheim razvil sedem načel. 1. Svojce, ki se želijo vključiti v obravnavo, vzamemo kot enakovredne člane mreže za pomoč. Do nedavnega so člane družine v psihiatriji enako podcenjevali kakor uporabnike. In vendar prav člani družine navadno prvi opazijo znake bližajoče se krize, znajo prepoznati okoliščine, ki so za uporabnika stresne, vedo, katera zdravila so učinkovita in katera ne, itn. Člani družine imajo izkušnje, ki psihiatrom niso dostopne. Vedo tudi, kakšen je uporabnik kot človek, poznajo njegov temperament. potrebe, cilje in vrednote. To načelo vključuje tudi skupno odločanje, v katero je treba seveda pritegniti tudi uporabnika. Prvi pogoj za tako sodelovanje pa je vsestransko zaupanje. 2. Družinske člane ustrezno informiramo. Medicinski žargon je za družinske člane pogosto nepremagljiva ovira in jim povzroča občutke manjvrednosti, zato se mu velja izogibati. Svojcem podrobno pojasnimo vse funkcije službe, v kateri se nahajajo, da dobijo pregled nad dejavnostmi in se lažje znajdejo. Koristno je, če dobijo pisno gradivo o vseh dostopnih programih, ki ga lahko pozneje v miru temeljito proučijo. Družinske člane seznanimo s tem, kaj je po rehabilitacijskem načrtu delo ustanove in kako se lahko vključijo sami. 3. Uporabimo različne oblike sporazumevanja. Zaželeni so tako formalni kakor neformalni načini izmenjave informacij. Včasih je ustrezno poslati pisno obvestilo, drugič je bolj na mestu telefonski poziv, tretjič individualni ali skupinski sestanek. 4. Služba si prizadeva čim bolj zmanjšati breme družine. To dosežemo z dostopnostjo pomoči in informacij in z vključevanjem uporabnikov v dnevne centre in druge dejavnosti, zato da niso neprestano z družino. 5. Načrtovanje pomoči je individualizirano. Ponekod imajo v ta namen posebne službe, ki sistematično zbirajo podatke o interesih, sposobnostih in željah uporabnikov ter poskušajo najti zanje ustrezne možnosti. Kjer teh služb ni, je koristno vključiti svojce. 6. Strokovnjak se prilagaja potrebam uporabnika in družine, ki se s časom spreminjajo. Vloga strokovnjaka je med krizo drugačna kakor potem, ko je poudarek na ponovnem vključevanju v skupnost.