podjetja ni v telefonskem imeniku, za telefonsko številko, ki je kot uradna telefonska številka podjetja objavljena v registru Ajpes, pa telefonski odzivnik Telekoma javlja, da številka ne obstaja več. Prav tako ne drži očitek, da sem lažno navedel podatek, da je revija Piranesi prvo subvencijo dobila leta 1997. Za podatke o poslovnem sodelovanju s podjetjem Piranesi in morebitnih prejetih subvencijah sem prek Urada vlade za informiranje zaprosil vsa ministrstva in vladne službe. V dopisu sem zapisal, naj mi posredujejo podatke o poslovnem sodelovanju in morebitnih subvencijah trem podjetjem Vojteha Ravnikarja za vsa (!) leta nazaj. Vse podatke, ki sem jih dobil, sem tudi objavil. Dopuščam možnost, da so mi z ministrstva za kulturo, čeprav sem jih prosil za podatke za vsa leta, odkar obstaja ministrstvo, posredovali samo podatke za zadnja leta, vendar v tem primeru krivda ne more biti moja. Drži, da Širčeva, s tem ko je podpisala pogodbo, s katero je podjetje Piranesi dobilo državna sredstva, ni kršila takratne zakonodaje (če seveda odštejemo, da omenjeno podjetje, če bi ga prijavila parlamentarni komisiji, sploh ne bi smelo poslovati z državo), ker takrat še ni veljal zakon o preprečevanju korupcije, je pa s tem, ko je pogodbo podpisala (četudi po pooblastilu ministra Jožefa Školča), po mojem prepričanju kršila načela etičnega ravnanja, ki zapovedujejo, da se morajo funkcionarji izogibati navideznemu in dejanskemu konfliktu interesov. Gre namreč za splošno etično držo, ki ni in ne