Seveda država, oziroma v tem primeru njen upravni del, ni nedolžna. Toda to, da je prav ona določala bistvene poteze reforme občin, je preprosto izvirni greh, ki ga moramo vzeti nase. Država je ta greh izrabila med drugim tudi za to, da je sicer glasnim in samoljubnim, a večinoma upravno nebogljenim občinarjem nastavila niz pasti, iz katerih še danes pobira plen. Toda v mariborskem primeru sploh ne gre za to, da bi to početje vsaj malo omejili, če ga že ni mogoče učinkovito preprečiti. Nasprotno, samovoljno in samoljubno ravnanje mestnega župana je blagodejna voda na mlin državi, ko skuša delati red v lovišču, v katerem po teoriji nima kaj iskati. Mariborski župan se je torej odločil, da bo pred javnostjo odigral vlogo izterjevalca (domnevnih) dolgov in, kot se za takšne posle spodobi, je treba dolžnika najprej malo priviti, namesto zvijanja rok na hrbtu načelniku državne uprave v Mariboru Jožetu Majerju ali morda kar državnemu sekretarju, pristojnemu za upravo, Gorazdu Trpinu, je izbral javno odmevni opozorilni telefonski mrk. Na to, da obstajajo pravni postopki, ki urejajo tovrstna dolžniško-upniška razmerja, se je gospod profesor preprosto požvižgal in vzel pravico kar v svoje roke.