Bil je čas parlamentarnih počitnic in splošnih dopustov, torej čas «kislih kumaric“, ko ljudi, ki bi morali ukrepati, enostavno sploh ni. Protestno so se sestajale občinske skupščine, časopisni stolpci polnili s protesti, napovedovale pa so se tudi javne demonstracije.Sestavil sem oster protest, v katerem sem pod motom: ”Ali se ZIS zaveda, da vodi njegov odlok v osamitev Slovenije in s tem tudi v osamitev Jugoslavije od zahodnega sveta?”, ostro napadel ZIS in predsednika Ribičiča. Skoraj istočasno je Beštrova objavila temeljito zasnovano analizo s trditvijo, da je s tem zavržen celoten smisel gospodarske reforme iz leta 1965. Analiza je (po neznani poti) prišla v roke dr. Cirila Žebota in preko njega najprej do g. Burke Knappa, podpredsednika in nato še do McNamare predsednika Mednarodne banke za obnovo in razvoj, s čimer se je zadeva internacionalizirala.Naš slovenski parlament, ki je zakon sprejel, bi se moral sklepu ZIS odločno upreti, a kazalo je, da bo spričo dopustov popolnoma nemočen. Tudi zaradi tega, ker se je slovenski vrh, še do nedavna enoten glede ceste, razcepil v dva tabora, od katerih je «staro železno jedro“ obrnilo svoja jadra.V tej situaciji sva z Ivanom Kreftom prišla na idejo, da bi preko telefonskih kontaktov zbrala vsaj toliko poslancev, kolikor je potrebno za zahtevo po izjemnem sklicu republiškega zbora, ki je ta zakon sprejel. Začela sva na predvideni trasi hitre ceste in akcija, ki sva jo sprožila v jutranjih urah 4. avgusta, nama je tja do Celja kar zadovoljivo uspevala. Zataknilo se je v samem Mariboru, kjer je večina telefonov zvonila v prazno in vztrajno molčala. In ko se je oglasil tamkajšnji župan Mirko Žlender, sem mu to tudi potožil.“Zapiši vse, kolikor nas je...!“ mi je odrezavo odgovoril in dodal, da on osebno in kot župan Maribora garantira za vse poslance mariborskega območja.Najin spisek se je tako v hipu povzpel daleč preko potrebnega števila tridesetih.Skoraj hkrati je zasedalo predsedstvo skupščine in Miran Goslar, takratni predsednik Gospodarskega zbora, je bil zadolžen, da pripravi predlog ustrezne izjave slovenskega parlamenta. V odmoru se je oglasil pri naju dveh in potožil:«Vsaj tri sem že sestavil, a noben mu ni všeč...“ (v mislih je imel predsednika Sergeja Kraigherja) «Verjetno bo tole boljše...“ sem odgovoril in mu ponudil seznam poslancev, ki zahtevajo sklic izrednega zasedanja.Hitro ga je preletel, se nasmehnil in z vzklikom:“Madona ... ta je pa dobra...,“ odbrzel nazaj na predsedstvo.In res je bila, kajti zadnji odstavek znamenite izjave je napovedoval možnost izrednega zasedanja slovenskega parlamenta, na katerem bi prav gotovo zahtevali odstop ZIS.