Kmalu zatem, ko je internet pobegnil iz ameriških laboratorijev in osvojil svet, so se pojavili spletni klepetalniki programčki za sporazumevanje v živo (on-line). Sprva so spletni klepetalniki omogočali le tipkanje sporočil, v novejšem času pa si lahko med klepetom izmenjujemo datoteke ter s pomočjo mikrofona in slušalk klepetamo kot po telefonu. Tak klepet je resda podoben običajnemu telefonskemu razgovoru, vendar se od njega močno razlikuje. Če želimo klepetati na internetu, moramo imeti multimedijski računalnik (zvočna kartica, mikrofon in slušalke ali zvočniki), povezan v internet, in programček za klepetanje. Seveda mora imeti podobno opremljen računalnik tudi naš sogovornik na drugi strani interneta in mora bit vanj povezan. Spletni klepet torej zahteva veliko več tehnične opreme kot običajni telefonski klepet, vendar ima eno veliko prednost cena razgovora je enaka ne glede na to, kje na svetu se nahaja naš sogovornik. Sliši se neverjetno, vendar je res. Razlaga je čisto preprosta. Če telefoniramo prijatelju v Ameriko, se naš telefon prek številnih telefonskih central in omrežnih skupin poveže s klicanim telefonom na drugi strani velike luže. Pri tem cena telefonskega impulza z vsakim prehodom v drugo omrežno skupino naraste in doseže skoraj astronomsko vrednost. Povezava pri spletnem klepetu pa poteka čisto drugače. Resda tudi računalnik uporablja telefonsko linijo za povezavo v internet, vendar modem ne kliče v Ameriko (načeloma je tudi to možno), temveč strežnik za vstop v internet, ki je ponavadi v lokalni telefonski skupini. Torej, za povezavo z internetom plačujemo le lokalne telefonske impulze, enake, kot če klepetamo s sosedom, kam po vstopu v internet »oddeskamo«, pa je čisto druga zgodba.