Videl sem odsev svojega obraza na ugasnjenem zaslonu teveja. Poskušal sem si predstavljati, kako jo posesa noter v kabel, navzgor po žici in izpljune skozi anteno. Predstavljal sem si jo, kako drvi skozi ozračje mimo prepletenih telefonskih klepetov in radijskih postaj in odlebdi v vesolje. Poskušal sem si predstavljati črede potujočih satelitov tam zgoraj in sv. Klaro, ki jih pase v službi zavetnice oddajnih medijev. Sateliti so bili rahlo podobni letečim monštrancam. Domišljal sem si, da sem se zaletel v enega in se nato odbil nazaj proti zemlji, pridobival hitrost, se zableščal kot komet ob vstopu v ozračje, žvižgal skozi zračne tokove, predrl plašč oblakov, dokler pod mano ni bila štrena žic in omrežij z nečim svetlečim v sredini. Žice in omrežja so bili mesto in svetleča reč je bila steklena streha njegove postaje. Skozi streho sem šel kot žarek svetlobe in pristal na peronu, medtem ko so se okoli mene prerivali ljudje, ki se jim je mudilo na vlak. Poljubljali so se v slovo. Gledali so na ure. Previdno so nosili papirnate lončke s kavo.