Avstrija je svojevrstna država. Nekakšen srednjeevropski talilni lonec. Tudi priimki vodilnih avstrijskih politikov, kot so na primer Vranitzky, Busek, Sinowatz in podobni, kažejo, da so bili njihovi predniki iz Češke, Slovaške, Hrvaške ali Slovenije. In tudi v dunajskem telefonskem imeniku je vsaj petnajst Lendvaiev, več kot v Budimpešti. Pred tremi tedni sem v Budimpešti v dveh jezikih vodil veliko mednarodno konferenco, na kateri so sodelovali tudi nekdanji nemški zunanji minister Gönscher, sedanji madžarski premier Horn, predsednik avstrijskega državnega sveta Heinz Fischer, in tam sem v opravičilo dejal, da je madžarščina pač edini »tuj« jezik, ki ga govorim brez naglasa. Toda v nemščini lahko tudi stoje na glavi napišem komentar ali članek Ob tem je treba reči, da so bili Madžari v Avstriji zmeraj dobro sprejeti. V nasprotju z drugimi sosedi jih imajo Avstrijci namreč za veseljake. In pri tem na srečo pozabljajo, da je samomorov na Madžarskem največ na svetu. Celo več kot v Sloveniji. Kakorkoli že, tukaj se počutim doma. Doslej sem bil dopisnik Financial Timesa, njegov urednik za Evropo, založnik Europäische Rundshaua, in vse to dokazuje, da nacionalnost ni tako pomembna, kot se včasih zdi.