Ko so mi neko dopoldne v novembru letala v nizkem letu spet brnela nad glavo, sem divje preklinjal, da si nisem česa takega omislil po vojni, ko je bilo vse polno preprodajalcev orožja. A že naslednji hip sem se zavedel, da živim v pravnineodvisni državi, kjer so vendar na voljo civilizirana sredstva. Tako sem poklical na postajo milice in uradniku na drugem koncu žice javil kršitelje javnega miru. »Kdo, kaj?« se je zaslišal energičen glas, kot da bi komaj čakal na akcijo. A ko je zvedel za letala, je v hipu postal malodušno nezainteresiran, češ da oni skrbijo samo za red v cestnem prometu. Skoraj bi se nalezel policajevega vdanega malodušja, če ne bi imel pred seboj vere v pravno državo. Po daljših telefonadah po letališču Brnik in telefonskih informacijah sem imel naposled pred seboj številko ministrstva za promet in zveze. Zavrtim številke in opišem teror, ki sem mu nemočno izpostavljen. Prijazni glasovi mi na to skoraj otožno povedo, da za takšen protest ne zadošča telefonski anonimnež in da je že klicala neka gospa, ki pa se je vdala, ko je slišala, da mora poslati pisni protest. Globoko presenečeno, a z odkritim veseljem so mi na moj pozitivni odgovor narekovali naslov in ime republiškega inšpektorja, ki sem mu potem poslal tole pismo: