Ko sva se zbudila, sva bila še vedno brezupno odrezana od vsega. In sva šla čez v Avstrijo. Morala sva biti prava podoba, jaz v kratkih hlačah, ki jih nisem utegnil preobleči, in Diego s svojim argentinsko nenaspanim obrazom. Povedala sva, da bi bila malo tam, jaz sicer nisem imel potnega lista, ampak so naju pustili. Telefonske zveze z Ljubljano so bile prekinjene, vse naokrog za mejnim prehodom so razni balkanski displaciranci jedli čevapčiče in v tistih idotskih trgovinah s kavo sva našla samo banane in sok. Potem je prišla še Jana, ki je od tod poslala svoje filme. Diego pa je koval načrte, kako bo svoje posnetke spravil mimo vojske v Ljubljano. In kot zanalašč se je ravno tedaj v limuzini pripeljal Krainer, štajerski glavar, tako da sta mu Jana in Diego lahko razložila, kaj se je dogajalo. Prijazno je poslušal, z nasmehom zalepljenim na obraz, potem pa se s stiskom roke spet odpeljal. Mi pa v drugo smer, da dobimo konec zgodbe.