Včasih se zdi, da ne živimo v isti državi. Tam, sto kilometrov in več proti severu, gradijo razkošne mestne obvoznice, mostove in predore, mladi surfajo po internetu in čebljajo neumnosti preko kontinentov, pa je ni drobtinice, ki bi padla z bogatinove mize. Drobtinice, ki bi tukaj v Kotu že korenito spremenila življenje na boljše. Saj bi ne bilo treba veliko: telefonsko povezavo, sprejem slovenske televizije in asfalt na manj kot dveh kilometrih ceste do Damlja. Kar se je v desetih letih spremenilo, se je na slabše. Prej so bile tri stalno naseljene hiše, zdaj sta samo še dve, le šest ljudi še živi v vasi in tudi mukanja krav ni več slišati. Medtem pa je Slovenija na severni strani Kolpe postala moderna srednjeevropska država, zagledana v nove meddržavne povezave. Bo s sabo odnesla doto, kakršen je Kot danes, ali pa bo znala z obličja sprati sramoto, ki jo je podedovala od prejšnjega režima. Takrat so se problema s Kotom poskušali enostavno rešiti tako, da so vas ukinili in jo priklučili k Damlju. A tako enostavnih rešitev ni. Stara modrost pravi, da je veriga toliko trdna, kolikor prenese njen najšibkejši člen. Zato bo treba tudi kraje, kot so Kot in druge umirajoče vasice ob Kolpi, okrepiti.