Ničesar. Signali, s katerimi si dva modema izmenjujeta podatke, so v govornem pasu in je popolnoma vseeno, ali se po eni telefonski liniji pogovarjam, pošiljam telefaks, kličem z modemom v Avstralijo ali sem priklopil novi videofon. Vseeno je za ljudi, ki vsaj malo poznajo tehnologijo komunikacijskih naprav. In za ljudi, ki poznajo priporočila CCITT-ja za liberalizacijo telekomunikacijskih storitev ali zahtevo Sveta Evrope az ločitev poštnih storitev od telekomunikacij. Več kot očitno je, da poštarji tega ne poznajo. Logika, ki jo razumejo (in izvajajo v praksi), je logika oderuha: vsak, pa tolar več (še enkrat: morda bi res moral napisati dinar). Ja, poskušal sem zlepa dopovedati trdoglavcem na pošti, da tega ne bom plačeval. Poskusil sem celo s»finto v levo« in sem zatrdil, da sploh nimam modema na tej številki, ampak telefaks napravo. Ne, niso se dali. In kako so ugotovili, da imam modem? Citiram referenta, s katerim sem se pogovarjal: »Ja, poklical sem in se je oglasil modem….« Priznam, da me je za trenutek prevzel občutek spoštovanja od te osebe. Najbrž ima kot kak violinist dunajske filharmonije 100 % posluh.