Carl von Clausewitz je svojčas zapisal, da je v vojni vse enostavno. V čem je potem problem? Pruski general je poznal odgovor: najenostavnejše stvari so najtežje. Janša ni Prus, je pa vojak. Ne toliko po izobrazbi (je obramboslovec), ampak predvsem po mentaliteti. Vso politično dejavnost kroji, kot da bi sledil Clausewitzu. Njegovim strateškim razmišljanjem. V neki meri kar uspešno, a vseeno prekratko. Zakaj? Ker je za razliko od pruskega generala pomešal realnost vojne in politike. Von Clausewitz je vojno razumel kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, za Janšo je, obratno, politika nadaljevanje vojne s političnimi sredstvi. Kar opazimo znova in znova. In tu je problem. Za vojno potrebuješ vojake, za politično delovanje politike. Janša pa v sodobno politiko vpeljuje vojake, predmoderno zveste, predane in – slepe. Na vseh ravneh, z vsemi resursi. Kot vojaštvo razume ne le svoje politično spremstvo, ampak tudi medije, gospodarske družbe, nadzorne svete, šolstvo, kulturo in celo intimne sopotnike. Tako so začeli celo njegovo intimno partnerko prodajati kot partijsko blagovno znamko in morebitno poroko kot programsko točko. Še več. Kot tajno orožje, ki naj bi obrnilo slabe predvolilne trende, kot so si Nemci obetali, da bodo v zadnjem trenutku lansirali kakšno obliko »Geheimwaffen«, »Wunderwaffen«, ki bo spremenil tok vojne in celo tok zgodovine. Seveda nobeno tajno orožje konec 1944 in v letu 1945 ni moglo obrniti vojne. Je pa dobro služilo kot sredstvo za utrjevanje (samo)iluzije, ki je blažila agonijo neizogibnega propada, zatona. Nacisti so v ta namen »izumili« Volksempfänger, ljudski radio, vsem dostopen; še več, vsem vsiljen, da bi posredoval, prenašal in prinašal modre misli in pozive modrega vodje. Sodobna animacija presega hreščeči glas iz bakelitne škatle. Očara nas živa slika televizije. In dejansko nacionalka nastopa kot elitna sila Janševe armade; kot aviacija; kot njegova Luftwaffe, ki na krovu prinaša vse, v zadnjih dneh celo premierjevo partnerko kot tajno orožje. No, Janša ima s svojo Luftwaffe tudi nemalo težav. Ta ima namreč neinteligentno moštvo. Prejšnji teden je bilo prav zabavno poslušati njihovo zgodbo o tem, kako je svojčas novinar (zdaj direktor) nacionalke Možina posredoval informacijo o domnevnem pranju denarja direktorja Sociusa Leonarda Peklarja v navezi z nekim švicarskim podjetjem. In policija naj bi zato nadzorovala novinarjeve telefonske komunikacije, da bi izvedela, kdo mu je posredoval zaupne podatke o preiskavi, ki so jih imeli le na policiji in finančnem ministrstvu. No, zgodba se veže – kar nacionalka v glavnem kar preskoči – na Penka oziroma njegov očitek Brezigarjevi, da je preprečila, da bi raziskal primer suma kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti. Namreč po izsledkih policije naj bi preiskava vodila k samemu ministru Bajuku. Policija je namreč ugotovila, da je bil njegov izvod razpet in ponovno spet, kar naj bi utrjevalo sum, da je bil storilec sam minister Bajuk. Ta indic naj bi dodatno potrjevalo Bajukovo invalidno pojasnilo kriminalistom, da mu je dokument padel na tla in se razpel, zato ga je ponovno spel (!?). In do vezi med Bajukom, »preiskovalnim novinarjem« Možino in njegovim »izsledkom« naj bi prišla policija tudi s pomočjo nadzora novinarjevih telefonskih komunikacij. Kar je vsekakor neprijetno dejstvo, a prisluh je v tem primeru vendarle bil pokrit s sodno odločbo. Možina je bil kajpak ogorčen in svoj gnev utemelji takole: »Kaže pa se, da jim je bilo veliko bolj pomembno to, kako sem jaz do informacij prišel, informacij, ki so bile v interesu javnosti, da se razumemo, kot pa korupcija sama. S tako policijo, s takimi kriminalisti si mi nimamo kaj veliko pomagati.« Hja, s tako inteligentnimi novinarji prav tako ne. Namreč, prav enako bi lahko rekli: Kaže, da jim je veliko bolj pomembno to, kako je policija do informacij prišla, se pravi informacij, da domnevno minister aktualne vlade Bajuk izdaja uradno tajnost, kot kaznivo dejanje ministra samega. In ne gre spregledati, da je policija primer že raziskovala, mu bila na sledi in Bajuk ni torej posredoval podatkov »raziskovalnemu novinarju« zato, da bi prišlo do razkritja nečednega dejanja, ampak je instrumentaliziral novinarja nacionalke zgolj zato, da bi pred (ali zgolj predkazenskim ali sodnim) epilogom diskreditiral osebo, ki naj bi spadala v krog političnih nasprotnikov.