Evropska skupnost, ki je prvi januar 1998 določila kot dan deregulacije telefonskih trgov, je morala Nemčijo, Italijo in še nekaj drugih držav s tožbami prisiliti k pravočasni akciji. Grčija, Španija, Irska, Portugalska in Luksemburg pa so dobile še nekaj časa za priprave za spopad z bolj izkušeno konkurenco. Ni pa nujno, da bodo te države oziroma njihove državne telefonske družbe s tem tudi veliko pridobile, saj zahodne izkušnje kažejo, da je tako za telefonske naročnike kot za telefonske družbe še najslabša zatohla državna zaščita. Družbe potrebujejo nekaj tržne prisile, da se prilagodijo novim tehnologijam in znižajo svoje cene. Nove satelitske in kabelske tehnologije so skorajda izenačile cene lokalnih in mednarodnih klicev, toda tega večina evropskih žrtev državnih telefonskih družb še ni opazila, saj telekomi umetno ohranjajo visoke cene. V ZDA, kjer so lokalni ali mednarodni telefonski pogovori zaradi deregulacije in konkurence pogosto tudi desetkrat nižji od povprečnih evropskih, pa se telefonske in televizijsko-kabelske družbe že pripravljajo na naslednje izzive, na združevanje telefonskih, računalniških, televizijskih, filmskih in še katerih storitev. In pri tem nihče ne ve, kaj bo človeštvu prinesla prihodnost, na primer napovedana zamenjava telefonskih napeljav z elektronskimi. Jasno je le to, da se bodo morali državni telefonski dinozavri prilagoditi novostim, če nočejo neslavno izumreti.