Odkar je mrtev, zmeraj znova naletim na sledi, ki jih je zapustil v našem stanovanju, na majhne težavne konstrukcije in naprave iz obročkov za ključe, ribiško vrvico in vmesni obroček. Vsem tem stvarem se pozna, da bi morale ostati nevidne - ali da bi morale stvari narediti nevidne. Za to mu ni bil noben trud preveč. Dvajset centimetrov telefonske žice je zakril tako, da jo je položil pod preprogo - seveda je moral zato od stene odmakniti celo stensko omaro. Vrata omarnega elementa, ki smo ga uporabljali samo dva- ali trikrat na leto, ki pa so se odpirala sama od sebe, je zaprl - ne, ne s koščkom papirja, ki bi ga vtaknil vmes, temveč z magnetom, ki ga je prefinjeno skril in ga je bilo mogoče videti šele, ko si ga poiskal. V spalnici sem naletel na skrivnostne ribiške vrvice, za katere mislim, da so pripadale konstrukciji, ki mu je omogočala, da je spalnično okno zaprl iz postelje. In zmeraj znova trčim ob stvari, katerih pomena ne morem ugotoviti: dva žebljička, ki visita na deset centimetrov dolgi nitki, skriti pod umivalnikom, ogledalo za britje na notranji strani smetnjakovega pokrova. Cev naše centralne kurjave (ki je bila seveda zakrita z okrasno letvijo) je na eni strani ovita s srebrnim papirjem. Si lahko razložite, kakšen smisel ima vse to?