V petem razredu, šestem devetletke, sem na končnem izletu srečala nekega Anžeta iz sosednjega mesta, ki je bil prav tako na izletu v Bohinju. Skupaj sva prebila tri ure in kazalo je že na prvo resno ljubezen. Toda ravno tedaj, ko sva si tako kot starci na hitro obljubila zvestobo do groba, naju je zalotila njegova tuvršica ter ga vpričo mene tako sklofutala, da je bilo meni resnično hudo. Menda ga je deset ljudi iskalo dve uri. Ločila sva se tako na hitro, da si nisva mogla izmenjati niti telefonskih številk, kaj šele naslovov. Tri dni mi je srce krvavelo, četrtega dne pa sem sklenila, da ne grem nikdar več v Bohinj.