S fotografom Primožem sva vse torkove obveznosti opravila tik pred začetkom tekme osmine finala med Srbijo in Črno goro ter Francijo. V hotelu imava tako majhno televizijo, da se na njej ne vidi nič, zato sva se odpravila v bližnjo restavracijo. Toda tisti zgoraj ni poslušal Adija Smolarja, ko je pel Bog ne daj, da bi crknil televizor, in v pritličju stavbe, kjer je v devetem nadstropju odraščal branilec njihove reprezentance Igor Rakočević (med vsemi “plavimi” je na tem prvenstvu pokazal največ, a še vedno premalo) in kjer je dolgo živel tudi njegov oče, nekdaj odlični košarkar Crvene zvezde, smo ostali tako brez slike kot zvoka. Ne pa tudi brez prenosa, saj je natakar vsakih nekaj minut zavrtel telefonsko številčnico, se pozanimal, kaj se dogaja na parketu dvorane Spens, in obvestil goste lokala. Košarka namreč zanima v Beogradu in tudi ostalih srbskih mestih prav vse, zato je uradni slogan 34. evropskega prvenstva Dobrodošli v deželo košarke zelo primeren. Težava se skriva v tem, da imajo ljudje igro pod koši celo tako radi, da se jim dogaja, da izgubijo stik z resničnostjo. Ko je Boki, kot so klicali natakarja, sporočil, da SČG ob polčasu vodi za pet točk, je bila tekma zanje že “pod streho”.