Lahko bi sklepali, da v divjini, kjer je dovolj prostora, kamor se konj lahko umakne, ne prihaja velikokrat do spopadov. Kadar pa pride, ponavadi pomeni, da gre za resno stvar in se nasprotnik noče umakniti, noče podrediti in je tudi on pripravljen na dvoboj, kjer se bo pokazalo, kdo je močnejši. Lahko po nekaj ugrizih in brcah eden popusti, lahko pa pripelje celo tako daleč, da ga drugi konj spravi na tla in močno rani. Če dajemo konje različne starosti in spola v skupne izpuste, moramo biti pozorni na to, da so izpusti ali pašniki dovolj veliki. V majhnih namreč konj, ki se mora nadrejenemu podrediti, nima kam pobegniti in tako ga lahko prvi ves čas preganja, muči. Tak primer je pogost, ko imamo žrebeta spuščena skupaj v izpustih in dolgo časa se žrebčki le igraje preganjajo, igrajo, grizejo, ko pa postajajo spolno zreli, pa se začne tekma za prevlado in močnejši lahko začne grobo, agresivno preganjati druge, ti pa nimajo kam zbežati. Slabe izkušnje in strah, ki so ga doživljali ob prevladi in agresivnosti drugega, lahko povzročijo, da se tudi kasneje vedno bojijo drugih konj in ljudi in se že vnaprej skušajo braniti, čeprav jim nihče noče nič hudega. Zato je pomembno, da opazimo, kdaj se igra žrebčkov spremeni v boj za prevlado in jih takrat ločimo. Kadar pride do spopada, se oba prizadevata premagati in podrediti nasprotnika z načrtovanimi ugrizi in ga spraviti iz ravnotežja, torej zbiti na tla. Gibi so hitri in zelo silni. Včasih se pojavi brcanje z zadnjimi nogami in obračanje v krogu. V drugih primerih pa bitka vključuje vzpenjanje in grizenje nasprotnikovega vratu ali glave.