Gospodarska tekma za preživetje, prikrajšanost iz preteklosti in priložnost, ki jo dajejo nove razmere, silijo k tekmovalnosti in izrivanju drug drugega. Ali ni to potvorjena podoba človeka in družbe, saj je v človeka položeno upanje, da so prijateljstvo, sodelovanje in pripravljenost deliti življenje in imetje bolj človeške razsežnosti kakor pa izrivanje, prepir in vojna? Zakaj ne poskrbimo, da bi ti človeški temelji pognali korenine za prihodnost naše skupne domovine? Prešeren, ki smo ga praznovali te dni, nam poje: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo, otrok kar ’ma jih slava, naj si v roke sežejo.« Vendar če to res hočemo, morajo odgovorni v družbi graditi na človeku, ki se vzgaja k sodelovanju in je pripravljen ustvarjati solidarno družbo. Težko je verjeti, da bi se otroci v šoli ne ločevali, se ne prepirali ali celo nasilno obravnavali med seboj, če je družba nasilna, popadljiva in zahrbtna.