Iz Ljubljane prek Beograda do Sidneyja smo leteli z Jatom, naprej do Christchurcha smo se cijazili skoraj 40 ur. Ko smo v gluhi noči pristali v največjem mestu južnega otoka Nove Zelandije, nas ni pričakal – nihče! Potem se je začela enomesečna stand up komedija, najprej na obeh novozelandskih otokih in potem še v Perishi v Avstraliji. Dobro se spominjam, kako je Tone kar naprej tarnal, kje bo dobil cekine, da bo lahko pokril vse stroške nesramno drage turneje. Tako je nekega večera, v prikupnem hotelčku v vasici Waiourti, pod skoraj 3000 metrov visoko vulkansko goro Mount Ruapehu na severnem delu otoka, kjer so bile tekme v slalomu in veleslalomu, nekdo izrekel idejo o dobrodelni prireditvi za smučarje. Tako se je rodil prvi »beli koncert«, ki smo ga že jeseni uresničili v povsem nabiti hali Tivoli. Iz belih koncertov se je potem razvila vseslovenska igra Podarim – dobim, ki je dobesedno obnorela Slovence. To so bili res zlati časi naše smučarije.