Stene Mišje peči so med pomembnejšimi evropskimi plezalnimi centri. Morda o njegovi pomembnosti kaj pove podatek, da sem pred dvema letoma med potepom po ZDA v enem od tamkajšnjih plezališč med poskusom, da nekemu običajno razgledanemu Američanu pojasnim lego Slovenije v Evropi, kar obupal. Nič mu ni bilo jasno, ne kje je Italija, ne Avstrija, ne Jadran. Nenadoma poba vpraša: "A je to blizu Ospa?" Osp je celo po Sloveniji znan po plezanju, saj se še vedno precej ljudi spomni celodnevnega televizijskega prenosa leta 1986, ko sta Srečo Rehberger in Tadej Slabe prosto ponavljala izredno previsno smer Goba v osrednji Osapski steni. In v Ospu je bila leta 1988 prva slovenska tekma v športnem plezanju. Takrat se plezalci še niso tako delili na alpiniste in športne plezalce, pozimi so vsi viseli po teh stenah, tukaj so se sklepala poznanstva, pri teti Elici pa so bili nepozabni žuri. Elica Vehar in njen mož Emil sta med prvimi sprejela plezalce in jih tudi vselej zagovarjala, k njima pa še sedaj radi vsi zahajajo. V zadnjem času nekoliko 'težijo' le naravovarstveniki, ki bi radi v tamkajšnje stene spet naselili sovo veliko uharico in nekaj drugih vrst ptičev in so si izbrali plezalce za dežurne krivce za vse naravne katastrofe v zadnjih letih. Rezultat: v nekaterih stenah je povsem prepovedano plezanje, ponekod pa omejeno. Kljub vsemu pa so po enajstih letih in pol tukajšnje stene doživele drugo tekmo v plezanju, kar je v časih umetnih plezalnih sten v dvoranah prav nenavadno.