Bil sem prvi pri nas, ki je žogo skril za hrbet, kot da jo bom za hrbtom podal, v bistvu pa sem jo le zadržal, vrnil nazaj in ponesel v koš. To sem prvič izvedel v tekmi Maribora proti ekipi JLA, za katero so tedaj igrali Čosić, Šolman, Jelovac, Slavnić Imel sem petnajst let. Šel sem v protinapad, nasproti mi je stal Čosić, tedaj legenda košarke. Prepričan, da podajam za hrbtom, se je pomaknil na svojo desno stran, jaz pa sem žogo zadržal za hrbtom, jo vrnil nazaj na desno in jo po izpraznjenem prostoru mirno položil v koš. V dvorani je nastal cirkus. Isti štos sem potem izvedel v Čačku, na balkanskem mladinskem prvenstvu v tekmi proti Romuniji, ko sem na podoben način poslal v napačno smer celotno prvo linijo njihove conske obrambe. Od tedaj naprej je občinstvo po vsaki tekmi na igrišču naredilo krog pod košem, nakar sem moral desetkrat ekshibicijsko zabiti, nato pa so me posadili v fotelj in me v njem po vsaki tekmi na rokah odnesli po ulicah do Lovačkega doma, kjer smo spali.