Niti najbolj priznani komentatorji - tako tisti madridski kot oni katalonski - bolj kot ne priznavajo, da zadeve ne znajo pojasniti, in bi se bržkone z veseljem podpisali pod naslov tega zapisa. No, če smo povsem natančni, znajo pojasniti tisto polovico, ki jo je z desetimi zaporednimi prvenstvenimi zmagami prispeval Real. To, kar je s tremi zaporednimi ligaškimi tekmami brez zmage (štirimi, če štejemo še ligo prvakov), dvema zaporednima porazoma in nerazumljivo slabšo igro prispevala Barcelona, pa nekako ostaja v domeni do skrajnosti skrivnostnega. Tam nekje ob neznanih letečih predmetih in vzorcih, ki jih neznane sile po vsem svetu rišejo po žitnih poljih. Nekateri sicer skušajo vse skupaj nekoliko poenostaviti z zagotovili, da so padci v formi nekaj običajnega in da je v tem primeru neobičajna le nekaj večja izrazitost. Spet drugim je najbolj všeč teorija o ponavljanju zgodovine, torej o tem, da so tako kot za precej manjši padec pred dvema letoma za vse skupaj krivi Samuel Eto'o in njegove asocialne izjave. Prvi imajo prav le - kot je za poenostavljanje običajno - delno, medtem ko v prid drugih govorita dejstvi, da kamerunski napadalec deluje nekoliko odsotno in da je v nedeljo na nerazumljiv način zapravil nekaj zares lepih priložnosti. A do naslednjih dokazov bomo vztrajali pri bizarnem. Tako kot večina, pri čemer v Madridu vztrajajo z velikanskim navdušenjem in s prepričanjem, da bo Real preobrat zdaj tudi dokončal, v Barceloni pa z velikim ogorčenjem, strahom in še s čim podobnim. Poglejte le naslovnice katalonskih športnih dnevnikov in videli boste, da je stanje približno tako, kot da bi Barca zasedala sedmo mesto z osemnajstimi točkami zaostanka za Realom. Še najbolj mirni se zdijo glavni akterji prostega padanja, a njihove pomirjujoče izjave so zagotovo le pomembni del službenih obveznosti.