Argentinski antropologi so trpeli za kronično narodno boleznijo »los desaparecidos«, katere akutna, vročična faza se je že zdavnaj končala. Ko so komajda shodili ali sedli v šolske klopi, se je vrnil (po dveh desetletjih izgnanstva) in zasedel mesto predsednika Juan Domingo Perón. Po njegovi precej objokovani smrti, ko je vodstvo republike prevzela njegova zadnja žena, tretja po vrsti, Isabel Martínez (naslednica Eve Duarte, polsvetnice, ki še danes živi pod imenom Evita), so bili nedolžne priče 355-odstotni inflaciji, stavkam brez konca, uličnim protestom in atentatom, ki so jih izvajale uporniške frakcije (v samo šestih letnih časih se je število žrtev povzpelo na700). Ti otročaji so videli, kako je 24. marca 1976 generalpolkovnik Jorge Rafael Videla, poveljnik oboroženih sil in hunte, izvedel državni udar, se povzpel na oblast in sprejel vojaške zakone. Medtem so postali učenci višjih razredov, zasipavali so jih z uradnimi predavanji o vnovični uveljavitvi reda, otročje so spregledali nekaj stvari in dogodkov, še posebej, dejstvo, da bi lahko utemeljeno govorili o zmanjšanju vidnega nasilja. Konec koncev so bili takrat, vsaj do leta 1978, samo otroci, ki jih je hipnotiziral El Mundial, kot boa, pripravljeni, da se stepejo in vse svoje male prihranke zapravijo za majice, ure, nalepke in čepice z Gauchitom. Iz revij in časopisov so izrezovali fotografije priljubljenih igralcev, vsrkavali besede Cesara Luisa Menottia, verjeli v njegov dar za strategijo in zaupali ostri izboklini čeljusti in njegovim mežikajočim očem, ki so bile kot večni sneg na Aconcagui. In poleti leta 1978, ko je napočil dan, ki je bil tako dolgo označen na koledarju in je sovpadal s prvim žvižgom sodnika na dolgočasni večerni tekmi brez zadetka med ZRN in Poljsko, so popolnoma podivjali. Med oblaki konfetov, ki ob vsakemu napadu domače reprezentance niso preplavili samo tribun na stadionu, ampak vso državo, med gorečimi in pretrganimi vzkliki (če bi jih posnemali fonetično, bi zveneli takole: Ar-hen-tina!!! Ar-hen-tina!!!) so trepetali ob svojih idolih, ki so si utirali pot do glavnega pokala, hudo so trpeli ob porazu moštva z Italijani (toliko bolj, ker je bil vsak deseti sonarodnjak makaronar), s solzami, velikimi kot limonine peške, so se veselili ob norem izidu 6:0 s Perujem (čeprav so nekje na točki, ki je anatomsko ni mogoče poimenovati, pozneje so ji začeli praviti vest, občutili kot kavna zrna velike kaplje sramu) in vse dokler niso izgubili povezave z glasilkami, so kričali, ko je Mario Kempes z valovitimi lasmi in s tekom kot puma dal prvi gol v finalu - zaslišale so se ovacije ob magičnem preigravanju Ardilesa, Luqueovih brcah, drsenju Passarelle (neopisljivih korakih tanga) - si grizli nohte, kot da jih bodo požrli, ko je Nanninga izenačil za Nizozemsko, si oddahnili, kot da bi šlo za preživetje, kot da bi jih rešili pred utopitvijo, ko je Rensenbrink v devetdeseti minuti žogo poslal v prečko, korak proti podaljškom je bil kot korak proti zrelosti, padli so v trans, skupaj z vsem narodom, ko sta bog Kempes (El Goleador) in Bertoni rezultat povišala na 3:1 in osvojila Pokal Jules Rimet. In tako sta Argentince iz popolnoma vojaškega režima ponesla v stanje prvakov sveta. Po tem neponovljivem trenutku, v katerem merjenje srčnega utripa ne bi bilo mogoče zaradi hitrosti, ko so trenerja Menottija proti nebu vrgli njegovi zvesti vojaki na terenu in je neki otročaj (malce zrelejši od prihodnjih arheologov) jokal na ves glas, ker ga nihče ni opazil, čeprav je sledilo njegovo preimenovanje v El Pibe d'Oro (Zlati otrok) namesto njegovega pravega imena Diego Armando Maradona, otročaj, ki se je pozneje vpisal med velike umetnike (po abecednem redu med Mannom in Marcellom), se je končalo opijanjanje z nogometom, po viku in kriku je nastala tišina, oči so se spet navadile na podobe in predmete in obkrožujočo realnost, najprej so mežikali začudeno, nato nejevoljno in preplašeno in na koncu z grozo. V zaodrju vidnega nasilja se je pojavilo nevidno. Ljudi so odpeljali z avtobusov, s pločnikov, na katerih je bila gneča, iz parkov, iz služb, izza miz v pivnicah, s tržnic ali iz kinematografov, nekateri so se lahko vsaj še malo naužili družinskega zraka, ko so jih potegnili izpod rjuh na njihovih domovih, jih na silo odpeljali skozi vrata in jih vrgli v kible, ki so imele sloves mrliškega voza. Niso se vrnili, ne prihodnji dan ne v nedeljo (čeprav so vsi verjeli, da je Gospodov dan) ne čez teden, mesec ali leto. Tri učence višjih razredov, ki se takrat niso poznali in niso vedeli za usodo drugih in še manj, kakšna usoda čaka njih same, je v tistem obdobju prizadela bolezen, ki so jo povzročale klice »los desaparecidos«, neozdravljiva bolezen, za katero zboliš ob očetovem izginotju ali izginotju dragega profesorja, dedka, prodajalca sladoleda na vogalu, soseda, ki je delil pokavcem bombone in s fantki spuščal zmaje in brcal žogo s tistimi, ki so jim začeli poganjati brki. Bolezen je delovala počasi in prikrito, kot večina zločestih bolezni ni napadla klasičnega vitalnega organa, pač pa prav kraj, ki ga anatomsko ni mogoče opredeliti, ki pa se mu reče vest inv katerem so se po s preveč belim sukancem sešiti zmagi v tekmi s Perujem oblikovale kot kavna zrna velike kaplje. Sicer se je za peterico (bili so še v obdobju posameznih prstov in si niso zamišljali, da bodo kdaj koli sestavljali roko) tekma z vsakim dnem iz traparije, iz slabo režirane farse spreminjala v simbol visokih častnikov in Jorgea Rafaela Videla. V viden simbol. Kakšen pa bi mogel biti neviden simbol? Odgovor na to vprašanje, so si govorili otroci, ki to niso več bili, ampak so postali že mladostniki, bi lahko dali samo »los desaparecidos«, seveda pod pogojem, da so živi. Marca 1981 so se vode vojaških hunt znova razburkale, postale so kalne, kot da bi se pripravljala nevihta, Videlu je instrumente moči odvzel feldmaršal Roberto Viola. Kmalu zatem peterica - bili so dijaki v laičnih ali katoliških gimnazijah - na čelu države ni več našla feldmaršala, saj je njegovo mesto s čarovniškim trikom zasedel generalpolkovnik Leopoldo Galtieri. Ker je bilo gospodarstvo države podobno močvirju, polnem iztrebkov (na katerem so v močnih nalivih potekale bikoborbe), ker se je izginotje enega, dveh, petdesetih ali stotih Argentincev spremenilo v izginotje trideset tisočih in ker je teh trideset tisoč ljudi imelo vsaj tristo tisoč sorodnikov in prijateljev, da o znancih, bežnih prijateljih, kleru, usmiljenih dušah, zagovornikih pravičnega sojenja in množici burnih protestnikov ne govorimo, in ker Republika Argentina ni imela več kot šestintrideset milijonov prebivalcev in sta bili črnina, ki so jo nosile matere, in polposvečenost Evite Perón bolj živi kot kadarkoli, je 2. septembra 1982 Leopoldo Galtieri stavil na dva velika rokohitrska podviga. Izjemno zapleten postopek v sodobnem sistemu mednarodnega iluzionizma mu je do neke mere uspel, saj je slonel na gledalčevem čutu za domoljubje – močnem in vzvišenem čustvu, brez odtenkov obotavljanja, čustvu, ki so ga v naftalinu hranili že od padca zavese na El Mundialu. Kaj je sploh pomenilo trideset tisoč izginulih (morda so pobegnili z ljubicami, morda so goljufali in uprizorili izginotje, morda so emigrirali, uprizorili lastno aretacijo, morda, morda, morda so storili kdo ve kaj), le kaj so bili oni v primerjavi s častjo in pogumom tistih, ki so iz rok beloličnih Angležev iztrgali Las Islas Malvinas, rajsko obalo (ki je bila včasih gola in je po njej pihal veter), ki so ji napihnjenci oskrunili celo ime in ga spremenili v Falkland Islands. Ob takšnih zadevah je bilo drugotnega pomena tudi to, da je Osvaldo Ardiles, igralec sredine, ki je nosil (edini) na dresu in v srcih vseh številko 1, dal vse od sebe za londonski klub Tottenham Hotspur, ki mu je dajal tudi plačo. Galtieri je jahal na velikih konjih, toda to, da je pomešal ultra modernega uničevalca z znakom Royal Navy, HMS Sheffield, ga je za teden ali dva posadilo na žrebca s krili, ki je v svojem sedlu, septembra 1812 v bitkah s Španci v Tucumánu in Salti, nosil le še komandanta Manuela Belgrana, enega od očetov domovine. Na splošno Britanci premorejo veliko humorja, toda v tem primeru (prva vojna live on TV) so se pokazali kot pravi zagrenjenci. Ne le to, da jih rokohitrstvo ni zabavalo, celo tako zelo so zaničevali predstavo generalpolkovnika, da je ta s hrbta letečega žrebca padel v nemilost svoje javnosti. Tako je 14. junija malo pred začetkom drugega El Mundiala, España 1982 (ki so ga šampioni en titre morali predčasno zapustiti z repom med nogami), generalmajor Reynaldo Bignone resno prevzel odgovornost najvišje funkcije v državi. Tisto, česar med drugo iluzionistično točko senjorja Galtierija med navdušenjem nad penečimi se valovi in šrapneli, ki so božali Malvine, ni opazil nihče, je bil še en trik, majhen, ne tako spektakularen, ki ni imel veličine tistega, ki se je dogajal. Pod krinko vojne so uničili večino dokumentov, povezanih z izginulimi, v vojašnicah in drugih prostorih vojske. In tako je počasi gorelo, ne da bi pri tem tanki oblački dima tekmovali z žveplenim črnim dimom eksplozij, na tone zapisov z žigom »strogo zaupno«, nalogi za aretacijo in usmrtitev, na stotine seznamov z imeni tistih, ki so jih odtrgali od bližnjih, kot izruješ plevel ali pokvarjen zob, nujna priporočila za osebje v mučilnicah, zaznamki in izsledki zasliševanj, načrti in sredstva za brisanje sledov za mrtvimi, njihovih življenjepisov in identitet. V pepel so se sprevrgle listine, ki so vsebovale naslove centrov za zapiranje ljudi, pepel so postali tudi sheme osebja in njihove plače, stenogrami zasedanj sveta hunte in vrhovnega štaba (čeprav je šlo za en organ), magnetni zapisi, fotografije in koluti trakov, celo osebni notesi oficirjev, ki so poganjali ta grozljivi aparat, ki nikoli ni zakašljal, ki se nikoli ni pokvaril in ki je povzročal toliko gorja. Potem je zapihal veter in pepel raznesel naokoli. To bi lahko bila ena od več razlag pojava čudne bolezni, poimenovane »los desaparecidos«, brez ključnih informacij o njenem izvoru in razvoju, skratka brez kliničnih podatkov, ki obstajajo pri drugih boleznih (rezultatov preiskave krvi, sluzi urina, radiografije, meritve krvnega tlaka itd.), bolezni, ki se je ukoreninila v omenjenih petih dijakih (in v drugih nekaj milijonih Argentincev) in je postala neozdravljiva. Kar se tiče generalmajorja Reynalda Bignonea, ki je previdno, brez naglice, pripravljal korak nazaj iz vojaškega režima v demokracijo, da bi se lahko pripravilo veliko stvari, da se volitve ne bi pripravile v naglici (časa je bilo dovolj, saj niso desnega brega ustja Ria de la Plata napadali Turki), je ta nekega vlažnega oktobrskega jutra, ko so ljudje prestopali prage volišč, ugotovil, da je na oblasti šestnajst mesecev, da je inflacija poskočila na 900-odstotno in da je zunanji dolg države (ki mu ga ni treba osebno poplačati) dosegel znesek, ki mu ni para. Nasmehnil se je in se umaknil za kulise. Istega oktobrskega dne leta 1983, šele proti polnoči, je po razglasitvi začasnega izida predsedniških volitev na prizorišče prišel tudi Raùl Alfonsín, vodja Radikalne zveze državljanov, in se tudi nasmehnil. Vznemirjen od zmagoslavja, izčrpan zaradi predvolilnega boja in z zaupanjem v svoje sposobnosti in usodo. Doktorski naziv mu je posodil nekaj optimizma zdravnikov, ki so pravkar zapustili študentske klopi in niso dvomili, da ne bi mogli pozdraviti tudi najbolj obupnih primerov. Že čez dva meseca je ustanovil CONADEP (La Comisión National para los Desaparecidos), deset članov je imenoval predsednik Alfonsín, preostale tri pa poslanci. Devetindvajsetega decembra, torej v enem od najbolj lenobnih dni v letu, je bil Ernesto Sábato (tudi sam pisatelj) soglasno izbran za vodjo komisije, ki ni imela sodniških pooblastil, ampak samo vlogo in nalogo zbiranja podatkov, preiskovanja dejanj, izdelovanja časovnih poročil in pošiljanja spisov o zločinih sodiščem. Zgodilo pa se je nekaj nenavadnega - čeprav se je dolge tedne ukvarjala z ustanovitvijo svojih lastnih notranjih oddelkov (za pričevanja, za dokumentiranje in obdelavo podatkov, za proceduro, pravnega oddelka in na koncu upravnega, brez katerega ne bi nič delovalo), se komisija CONADEP ni podredila vsem pravilom, veljavnim za komisije, ki so se ukvarjale s preiskovanjem. Točneje, ni se izgubila med podrobnostmi, ni se spremenila v dvorano za sabljanje (namenjeno političnim dvobojem in dvobojem zaradi oholosti) in ni pometla umazanije pod prag. Seveda pa je, kot je bilo nekaj gnilega v deželi Danski, moralo biti nekaj gnilega tudi v Argentini. Predsednik Senata na primer, v nasprotju s svojim kolegom v poslanskem domu, ni upošteval odloka, ki ga je izdala komisija, in se ni hotel uvrščati med babice in dojilje neodvisnega organa ter je odvzel imenovanje in pristojnosti še trem članom. Po pričakovanju je sledilo zahrbtno in prikrito metanje kamenja pod kolesa, ki bi prav lahko zaustavilo voz ali ga prevrnilo. Očitno pa so bile osi koles močne, zagotovo močnejše od kamenja, ki so ga pod seboj drobila kolesa, saj je prvo poročilo CONADEPA-a ugledalo luč sveta leta 1984 in v enaki meri pretreslo tako tiskane medije kot tudi tiskarje in vseh pet dijakov laičnih ali katoliških gimnazij (ki so bili v zadnjem ali predzadnjem letniku) ter vse bralstvo, ki je znalo špansko. Še več, ta zbornik okrutnosti se ni omejil le na izvirni jezikovni prostor, ampak je kmalu tudi govorcem angleščine prek newyorške založbe Farrar Straus Giroux z naslovom Never Again (Nunca Más) pokazal, da ima pridevnik strahoten nešteto pomenov. Osnova besedila je bilo 50.000 strani pričevanj in raziskav na podlagi nešteto posameznih primerov in splošnega dejanskega stanja (podroben opis aparata, ki ni nikoli zakašljal, ki se nikoli ni pokvaril, ki je povzročal toliko gorja). V 340 taboriščih za nasprotnike hunte, ki so bila anonimna in so se raztezala v skritih delih države na površini 2.780.000 kvadratnih kilometrov, sta bili poglavitni pravili neznanska brutalnost in popolna kaprica. Vsi, ki so jih vrgli v miniaturni pekel, so dneve preživeli (pravzaprav svoje zadnje dneve) z zvezanimi rokami in nogami, skoraj slepi zaradi čepic, ki so jim prekrivale oči. Zaporniki so sestradani ležali v lastnih iztrebkih ali bili potopljeni v stranišča vojakov. Med seboj se niso mogli pogovarjati, trpinčenje, ki so ga doživeli, pa je izdajalo potlačene spolne nagone vojakov, ki so živeli odmaknjeno v opustelih krajih, uporabljali so stare metode inkvizicije, prefinjenost azijskega sadizma in nove tehnike, ki jih je navdihnil električni tok. Eno zadnjih metod mučenja, ki so jo pogosto uporabljali v obdobju, ko so se na oblasti republike menjavali trije generali in feldmaršal, je bilo zakopavanje izčrpanih teles do vratu v zemljo, negibne glave so pustili na soncu, da bi zorele in pokale kot lubenice. Iz pričevanj maloštevilnih preživelih izhaja, da med zasliševanjem sploh niso hoteli informacij, ampak so bila ta le priložnost za zastonjsko mučenje, najprej je bila to delovna naloga, potem oblika preganjanja dolgčasa in nazadnje šport, ki je združeval domišljijo, sposobnosti in strast igralcev. V nekem trenutku se je pojavila resna taktična težava: trupla. Za ume, ki so v zavetju čelad najprej zagnali (in potem izvajali) ogromen zaporniški sistem (in nevede pluli nad uradnimi sodišči in zapori), bi se zadeva lahko rešila, in se za nekaj časa tudi je, z dobro skritimi in maskiranimi skupnimi grobišči. Le da veliko, preveliko, celo za stratege celotne operacije presenetljivo število mrtvih ni dovoljevalo izvedbe prvotnega načrta. In takrat, je bilo pojasnjeno v poročilu CONADEP-a, so iz hangarjev odpeljali vojaška letala, natočili gorivo, jih usmerili proti vzletni stezi in natovorili z nenavadnim tovorom – človeškimi telesi v grozljivem stanju, skrčenimi, izmučenimi, nabreklimi, izsušenimi, pohabljenimi. Letala so poletela (so izjavljali piloti in se pri tem spominjali, da vsak fant prej ali slej sanja o tem, da bo postal pilot), preleteli so kopno in del oceana, odprli lopute, namenjene desantom, in z velike višine odvrgli telesa, da bi jih pogoltnile vode Atlantika. Zgodilo pa se je (morda je bil to vzrok za slabo vest pilotov in misli na želje mladih fantov), da nekateri mrliči niso bili ravno mrtvi, njihovo stokanje in ječanje sta se pred zadnjim saltom dobro slišali do pilotske kabine. In še nekaj je bilo: domovanja izginulih so bila izropana, njihovo premoženje pa prodano in preprodano, to pa pomeni, da je bolezen »los desaparecidos« drugim, zagotovo ne pilotom, dovoljevala, da so si napolnili svoje malhe in jasno zrli proti civilnemu življenju, ki je sledilo življenju v uniformi. Kakor koli že, komisiji, ki jo je na svet (s carskim rezom) spravil doktor Raùl Alfonsín, je leta 1984 uspelo nevidno narediti vidno. Bila je minuta (morda jih je bilo več), ko so se na glavah naroda naježili lasje, ko so nosnice pozabile dihati, ko se je objokovanje mater spremenilo v oglušujoče krike, ko so njihovi obrazi prebledeli do beline materinega mleka in so tako izbuljile oči, da je bilo videti, da bodo skočile iz očesne votline in se na tlakovani cesti razletele v črepinje in kot žveplena kislina zažgale vse, česar se bodo dotaknile. Po tej minuti (ali kolikor jih je že bilo) so politiki sestavili pobožne govore, oblekli črna oblačila, si glas naravnali drugače kot po navadi (da bi zveneli hripavo, prizadeto, ne jasno in živahno) in se pokazali pred ljudstvom, da bi dokazali šok, ki so ga doživeli, in ogorčenje, ki ga občutijo Minister za pravosodje se je za nekaj časa odpovedal kravatam v živih barvah in obljubljal vse mogoče stvari, pravosodje kot aparat, kot mehanizem, ki je ves čas v pogonu, pa se je servilno, ne da bi se zmenilo za ime in besede nekega ministra, ki je šel mimo, tudi samo poklonilo z minuto molka (stanje je ocenjevalo, kot da bi premlevalo o obljubah). Do ušes petih gimnazijskih maturantov, ki so prestali razburljiv zrelostni izpit, so vsake toliko prišli pojmi, kot so individualna odgovornost (ne kolektivna), odsotnost obremenilnih dokazov v primerih določenih oseb (ponavadi z veliko našitki na ramenih ali s črto na hlačah), nepristojnost civilnih sodišč v zadevah zoper vojake (le kaj naredi ena vrana drugi?), domneva nedolžnosti (ko pa je bilo toliko krivd!), razžalitev oblasti (posledica so bili postopki zaradi obrekovanja), jamčenje lastništva (tudi če je bilo pridobljeno po vprašljivi poti) in tako dalje in tako naprej. Nosilce virusa »los desaparecidos«, peterico, je bolj prizadela podoba matere s posušenimi solzami kot pa nezmožnost demokracije, da bi opravila s preteklostjo. Tako so se kot na stotine drugih rojakov, ki so bolehali za isto boleznijo, odpravili študirat na severnoameriške univerze in vsi delali specializacijo iz nekakšne kriminalistične antropologije, od katere so pričakovali (poleg okamnelih mater) pomoč pri odkrivanju mrtvih v zemlji, če ne celo tistih v oceanu, pri prepoznavanju, da bi se tako počasi sinovi končno le lahko vrnili domov, tudi če v zapečatenih krstah, ter počivali v družinskih grobovih in ne v puščavah. Pod kultom Super-Bowla, NBA in NHL so se zabavali bolj zadržano kot takrat, ko so bili smrkavci, El Pibe d'Oro, odrasel in podivjan, se je leta 1986 z roko dotaknil žoge (božja roka, je govoril pozneje) v nogometni tekmi z bledoličnimi in napihnjenimi Angleži (ki nikakor niso mogli opustiti skrunjenja prefinjenega imena Las Islas Malvinas) in ekipo povedel v finale pred 114.500 gledalci mehiškega El Mundiala, na Aztecu, kjer je z vražami in ob podpori kril Valdana in Burruchage (oba z imenom Jorge) in ob nenehni komunikaciji s Santo Mario Madre de Dios spravil Nemce na kolena in Argentince znova, tokrat ne iz popolnoma vojaškega režima, ampak iz gospodarske zmede, popeljal v položaj svetovnih prvakov. Inflacija je poskočila na 1200-odstotno, stopnja brezposelnosti je skoraj dosegla vrelišče, začetni optimizem predsednika Alfonsína se je spremenil v kremženje, kisle gibe in občutke tesnobe, bivši štipendisti v Združenih državah pa so se raztepli po gromozanskem trikotniku, z bazo v kozorogovem povratniku, vrhom v Ognjeni deželi, z zahodno stranico na vrhovih Kordiljer in vzhodno, ki je merila 2.200 morskih milj, na obali Atlantika. Ni jih bilo mogoče opaziti v bližini velikih mest ali cest in železnic, in to iz preprostega razloga, ker je vojaška hunta jame skopala na najbolj odročnih območjih. Poskus, da bi naletel nanje, je bil enak poskusu, da bi našel iglo v kopici sena, saj so se neozdravljivo bolni in ob pravkar pridobljenem poklicu izgubili v neskončnih stepah, še posebej na zahodni strani, nerodovitni zemlji brez deževij, v gozdovih južne poloble brez aravkarije in bukev, na planotah, kjer so pometali vetrovi Patagonije, na poljih Gran Chaco, ki so jih bičali nalivi, na jasah, med jezeri in snegom pred večnimi zmrzalmi na jugu, na severu, kjer si zaznal bobnenje slapa Iguazu, v nekakšnih koncentriranih, namišljenih krogih, ki so na sredini zapirali laguno Mar Chiquita. Z veliko napora bi lahko preiskovalce, ki so brskali med človeškimi ostanki, da bi se lahko mrtvi znova pojavili s svojim imenom in v svoji krsti, ob večerih našli v gostilnah v vaseh in trgih, ko so ob pijači poslušali rock, klepetali, si voščili lahko noč, zaspali in spali, ne da bi se obrnili. Po letih brskanja po trikotniku, ki je meril 2.780.000 kvadratnih kilometrov in so ga krstili za Deželo srebra, dolgo po tem, ko je Carlos Menem (kot čistokrvni peronovski predsednik) omilil inflacijo in proračunski primanjkljaj, poskrbel za ravnovesje plač in druge podobne abstrakcije in postavil stvari na svoje mesto, kmalu zatem, ko je Menem oblast predal Fernandu de la Rúa in ko so zaužili še preostale tri nogometne poslastice (Coppa del Mondo, World Cup in La Coupe du Monde), je ena od ekip antropologov, roka s petimi prsti, nekega jutra prispela na letališče v Buenos Airesu, da bi poletela proti majhni evropski državi, ki so jo nekaj desetletij nadzorovali Sovjeti, in postavila diagnozo skupnemu grobišču. Povabili so jo vlada z dovolj masla na glavi (mastni madeži so se videli na diplomatski pošti, maslo si lahko celo zavohal) pa tudi bivši politični zaporniki, ki so verjeli v nepristranskost in znanje njenih članov. Obe dekleti sta šli pred vkrcanjem na stranišče in se tako olajšali. Fantov to ni skrbelo, saj so stranišča tudi na letalih. So pa na klopi na letališču pozabili nekaj časopisov in odprt oklepaj (do tiste razvratne noči med obema tisočletjema, ki so jo nekaj časa imenovali 31. december 1999, po bitju na katedralah in norih salvah ognjemetov pa 1. januar 2000, ko je minilo štiriindvajset let, odkar je generalpolkovnik Jorge Rafael Videla izvedel državni udar, in sedemnajst let od nasmeška generalmajorja Reynalda Bignonea, nikogar niso obsodili in nikomur niso sodili zaradi zavestnega širjenja virusa »los desaparecidos« ali zaradi razžalostitve mater in okužbe tolikih vesti).