Tekma proti Madžarski je kljub porazu z dve proti ena – za Srečkovo moštvo je zadel tedaj še sila sramežljivi ljubljanski poba Mile Ačimović – pozornemu navijaču dala vedeti, da se v reprezentanci, ki je v prejšnjem kvalifikacijskem ciklusu pod vodstvom tistega duha parajočega nogometnega doktorja osvojila le eno točko, dogaja nekaj novega. Pod bojevitim in svoj zgled brezkompromisno vsiljujočim Katancem se je iz komaj povprečnih nogometašev skoraj čez noč rodila Ekipa in iz te so – z redkimi izjemami – čez svoje ne ravno visoke fizične meje zrasli Igralci, ki so v naslednjih štirih letih postali Nepremagljiva enajsterica ; dolgo najbolj pozitiven šok nogometnega sveta in navdihujoč obliž na globoke rane vseh privržencev v Sloveniji tako poniževanega in zaradi čiste strasti in globalnega duha tako zasmehovanega (nad)športa. Že čez mesec dni v Pireju je Zlatko Zahovič, tedaj eden petih najboljših evropskih nogometašev, z grško obrambo odigral nepozabno simultanko, a iz Grčije smo odšli žalostni; ne poznam nikogar, ki je po grozljivi poškodbi Ermina Šiljaka verjel, da se bo vrnil boljši kot kadar koli, še zlasti ker mu Nogometna zveza Slovenije, ta obskurna organizacija »vojnih« dobičkarjev, ni hotela priskočiti na pomoč in je njegova profesionalna kariera zaradi tega skoraj propadla. Ko smo po sijajni igri za Bežigradom izgubili z Norvežani, je občinstvo ostalo na tribunah in se poklonilo novim časom: a tedaj še ni šlo za izid, štela je igra in poraz z Norvežani je bil največja zmaga slovenske reprezentance v njeni zgodovini. Ko ga je čez nekaj dni Udinjo v zadnjih sekundah zabil Latvijcem, je odpihnilo še zadnje dvome. Nogomet je končno dobil tudi slovensko državljanstvo. Slovenija se je uvrstila v dodatne kvalifikacije za uvrstitev na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem; ko so Ukrajinci za Bežigradom povedli, smo kljub Zlatkovemu projektilu vedeli, da nas na EP lahko pelje le čudež in Mile, maskota tega alkimističnega moštva, je zadel s šestdesetih metrov. »Zmoremo!« Kijevsko zmrzovanje in tisto nemško govedo Švajneman nam nista mogla do živega. Pajo je zadel in 70.000 njih ni nikoli bolj glasno molčalo. Solze sreče so neustavljivo polzele po licih; sanje so se uresničile, svet je bil lepši kot kadar koli prej, Brnik je skoraj razneslo in ateista so Srečkovi možje – »Bog je in vse vidi!« – spremenili v vernika. Kljub temu da so Srbi in Črnogorci na nori tekmi v Charleroiju, čista športna mitologija, izenačili, je bila junijska nedelja v Amsterdamu, dan srečanja s Španijo, navijačev najlepši dan v življenju. Ko se je zeleno-belim tribunam amsterdamske arene po tekmi priklonil Santiago Canizares, je bil poraz nemudoma pozabljen. To je bil vrhunec. Za vse nas. Ne glede na dvanajst tekem brez poraza v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo in pot v Južno Korejo. V kvalifikacijah za SP smo zmagovali, ker smo verjeli in ker nogomet vedno da toliko, kot si zaslužiš, a za Zlatkovo bombo v 94. minuti proti Jugi, Cimetovo rapsodijo v Baslu, Poolovo radodarnost proti Rusom, Osterčevo krivino proti Romunom in Rudijev (pr)venec v Bukarešti racionalnega pojasnila ni bilo mogoče najti. Bilo je prelepo, pravijo, da bi trajalo. In v Koreji se je končalo. Na stari, domišljavi, ljubosumni, tako slovenski način. Ko je Bojan Prašnikar na povratni tekmi proti Hrvaški zaigral brez napadalca, je bilo jasno, da moramo končno tudi mi dobiti po glavi. Zmanjkalo je kredita, ugriznila nas je realnost. In šlo je le še navzdol. In gre le še bolj navzdol, čeprav se zdi, da niže ne more iti. Alkimija deluje naprej: iz jekla je Srečko ustvaril zlato, iz zlata so njegovi nasledniki ustvarili odplake.