Že pred prvo svetovno vojno so strokovnjaki zelo spodbujali gradnjo sušilnic zaradi prevelike razširjenosti prekuhavanja sadja v žganje. Med prvo svetovno vojno se je povečala gradnja sušilnic tudi zaradi pomanjkanja hrane, saj je znano, da ima suho sadje veliko energetsko vrednost in je kot tako njeno dobro nadomestilo. Med prvo svetovno vojno, še bolj pa v obdobju med obema vojnama, so se na podeželju začele uveljavljati večje brezdimne sušilnice, ki so jih praviloma gradile vaške skupnosti ali posamezne podružnice sadjarskega društva. Brezdimne sušilnice so bile praviloma visoko iz kamna ali opeke zidane stavbe pravokotnega tlorisa z večjim nadstreškom. Imele so obokano kurišče in nad njim sušilni prostor, v katerega dim ni imel dostopa.