Les so mojstri kupovali pri kmetih. Pri lipovem lesu so pazili predvsem na to, da so kupili tisto lipo, ki je rastla na trdi podlagi, saj so bile tako njene letnice bolj skupaj in ni bilo velike nevarnosti, da bo les začel prhneti. Steblo drevesa je moralo biti ravno in ni smelo imeti preveč vej. Drevo so razdelili na tri dele, najuporabnejši del debla je bil del v višini enega do treh, štirih metrov nad zemljo. Višje postanejo rasti redkejše in zopet se poveča verjetnost, da bo les začel prhneti. Poleg izbire pravega drevesa je bil pomemeben tudi letni čas, v katerem so drevo posekali. Vedno se je les sekal v obdobju od božiča do februarja, pazili pa so tudi na to, da je bila luna v mlaju. Večinoma rezbarji niso sekali dreves sami, temveč so to zanje opravili kmetje. Posekanemu deblu niso popolnoma olupili skorje, temveč so na obeh koncih pustili trideset centimetrske obroče, ki so držali deblo skupaj, da ni razpokalo. Za kipe so pustili cela debla, za ornamentiko pa so jih razžagali na 3-8 cm debele plohe. Les se je nato sušil od 5 do 6 let na zraku, saj je moral biti za nadaljnjo obdelavo popolnoma suh.iiiiii Jože Lapuh je delal tudi z manj suhim lesom. Neobdelane kose in že narejene kipe je nosil sušit v parno sušilnico na Parmovo ulico v Ljubljani. Podobno parno sušilno peč je imelo in jo ima še danes pogrebno podjetje Menina v Kamniku. Na deželi so nekatere izdelke sušili kar na krušnih pečeh.