Letos, 13. maja, je minilo 25 let, od kar so Slovenci prvič stali na najvišjem vrhu zemeljske oble. Legendarna jugoslovanska alpinistična himalajska odprava Everest 1979, ki jo je vodil Tone Škarja, sestavljalo pa 25 vrhunskih alpinistov (21 iz Slovenije, 4 iz republik nekdanje Jugoslavije), si je za cilj zadala osvojitev vrha po nepreplezani, prvenstveni smeri po Zahodnem grebenu. Po dveh mesecih in pol kolektivnih naporov, ko je odprava delovala v stilu "vsi za enega, eden za vse", sta 13. maja 1979 ob 13.51 po lokalnem času na vrhu Mount Everesta oz. Sagarmathe oz. Čomolungme stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni za njima pa ob 14.30 še Stane Belak-Šrauf, Stipe Božič in Šerpa Ang Phu. V Gorenjskem muzeju, ki ima zelo dejaven Oddelek za sodobno zgodovino in v svoji zbirki delček alpinistične opreme obeh slovenskih prvopristopnikov, so se odločili, da četrtstoletno obletnico predstavijo tudi na muzejski način. Razstava je razdeljena v tri dele. V prvem delu sta predstavljena Himalaja kot najvišje gorstvo na svetu ter kronologija osvajanja Everesta; osrednji del predstavlja odpravo Everest 1979; tretji del pa je posvečen Slovencem, ki so še videli svet z najvišje točke (Viki Grošelj, Marija Štremfelj, Janez Jeglič-Johan, Aco Pepevnik, Pavle Kozjek, Davo Karničar, Franc Oderlap, Tadej Golob, Grega Lačen in Matej Flis). Odprava Everest 1979 je bila v svetovnem merilu gledano 53. odprava na streho sveta in njenim članom je uspelo preplezati peto prvenstveno smer na goro. Še dandanes velja Jugoslovanska smer za eno najtežjih, ki vodijo na vrh, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bila v 25-ich letih ponovljena le enkrat samkrat. Leta 1984 jo je ponovilo 5 alpinistov bolgarske odprave. Poskusov ponovitve je bilo precej, a vse so bile neuspešne. Vrednost smeri se je s časom zelo povečala, slovenski alpinizem pa je z Everestom strumno zakorakal v svetovni vrh.