Ob bregovih reke je namreč sprehajališče, na katerem je bilo vedno več in več vozičkov s prodajalci slaščic, praženih dobrot in pijače, kdor pa želi še kaj več, lahko sede na vrt katere od prav prijetnih restavracij vzdolž reke. Vstopila sva prav v eno tistih, ki imajo ločene prostore samo za moške, medtem ko so druge družinske, v katerih so lahko tudi ženske. Najbrž sva spregledala označbe (če so sploh bile) in strumno zakorakala proti mizi z lepim pogledom na reko in most. Presenečena natakarja sta očitno tedaj še lovila sapo, nato pa ju je kar odneslo za nama, a sva bila že v moškem kotičku. Prav prijazno sta se opravičevala in kazala, kam vendarle lahko sedeva in pozneje prinesla še pivo, s katerim naju je počastila moška družba za edino zasedeno mizo.